Ko takole hodiš po praznični Ljubljani, se vprašaš, kam je leto šlo. Saj si imel še pred "mesecem dni" rojsni dan, dva meseca nazaj si pa silvestroval s prijatelji. Nekako si ne moreš sestavit leta, vsaj ne časovno, kdaj se je vse skupaj zgodilo, kako pa le bi, saj si ravno prišel z letnega dopusta na morju, pa je že december, kje je pa vse prej in vmes, noben ne zna povedat.
Pa če sem se po parih mesecih odločil spet malo pisat in kvasit neumnosti, ponavadi je zanimivo brat vse, kaj se je zgodilo v letu. Če se sploh vsega spomnim. Torej tale povzetek leta tudi slučajno ne bo kronološki, niti ne razvrščen po pomembnosti, sej ne vem, kaj je bolj pomembno in kaj ni.
Pa ker imam slučajno to v mislih, se bo začelo z začetkom leta.
Samo leto se je začelo s super silvestrovanjem, ampak z grenkim priokusom. Sicer ne vem, koliko bi o tem točno razlagal na blogu, veste tisti, ki vas imam rad. Vse skupaj se je začelo s težkim srcem, ko ti zdravnik malo pokvari plane oz. kako bi se reklo na žalost postavi na realna tla, nekako ne moreš ravno skakat ob prazničnem vzdušju. Ponavadi pravijo, da se po začetku leta leto pozna, ampak hvala bogu se je obrnilo, da ni ravno najbolj res.
Lanska smučarska sezona je bila precej uspešna, nabral sem nekaj smučarskih dni, največ z Elvisom, nekaj celo z Mirotom. In ko te človek na smrt nasmeje, ko ti reče po nekajurnem tečaju smučanja: "Zdej vas razumem vse, ki z mano hodte na kolo." To je bila izjava zime. Spoznanje, da kolesarska kondicija nima nobene veze s smučarsko je zlata vredna.
Do poletja nekih posebnih dogodkov ni bilo, vsaj ne omembe vrednih.
Pred poletjem sem imel še kak dan ali dva plezanja. Aja, tako za info, plezanje je postalo eden od mojih najljubših športov, sicer borilnih veščin ne more prekašat, ampak je pa zelo blizu. Plezanje mi je všeč predvsem zato, ker si odvisen od samega sebe. Samo ti si lahko pomagaš priplezat na vrh, premagat strah, zakrulit na vse pretege in se dvignit za 1 meter bližje vrhu.
Najprej tisti bolj depro trenutek. V Italiji v eni smeri sem se malo zataknil, nič nevarnega, ampak nekako nisem in nisem našel poti naprej, sem se trudil, res sem se. V trenutku sem v misli dobil nekaj, kar nihče noče slišat od svojih staršev. Moj oče zna bit včasih zelo kritičen, sploh glede stvari, ki jih ne pozna, oz. o tem ne ve kaj dosti. Čeprav ni nikoli nič slabega povedal o mojem plezanju, saj tudi ni imel kaj za povedat, več kot kakšne slike ni videl, pa še to ni ravno deloval navdušen, pa se je v moje misli prikradlo "ti tega neznaš", "kako pa boš ti to če ne veš nič o tem". V tistem momentu nisem mogel naprej, enostavno obupal sem sam nad sabo, zato ker mi je nekdo nekoč nekaj rekel, kar ni imelo nobene povezave s plezanjem. Ker pri plezanju rabiš samozavest, je takrat nisem več imel. Hotel sem dol in samo dol, vržt plezalke v grmovje in it domov. Tisti dan sem imel v trenutku pokvarjen, ker sem podvomil vase samo zato, ker mi je glava odpovedala.
Po tisti "preplezani" Italiji, sem komaj čakal morje, dopust in ponovni napad na plezalne smeri. Nekako sem počistil tisto v glavi, si zastavil cilj, da hočem splezat naprej smer, ker vem, da zmorem. Plezanje naprej pomeni, da plezaš prvi in vrv še ni napeljana. Je bolj naporno, potrebuješ več zbranosti in moraš plezat bolj z glavo kot pa na moč. In dopust je prišel, s plezalnima mentorjema smo se odpravili v baško plezališče. Vroče kot svinja, dostop čist v pizdi, no vsaj ornk se ogreješ, ko prideš do stene. Prvi dan, spoznavanje s steno in ugotovitev, da tole bo pa šlo, odlično počutje, glava na mestu, tale dopust bo zmaga. Drugi dan, po prvotnih dveh osvojenih vrhovih je padla odločitev, jaz grem naprej, pa če umrem. Res, prva smer ni bila težka, zahtevnostna ocena je bila dokaj nizka, ampak za mojo glavo je bila super. Treme ni bilo, glava na mestu, Tamara, Anja in David ob strani, tole bo šlo. In res, prvi osvojen vrh s plezanjem naprej, prva prava uradno preplezana smer, seveda je bil na vrhu zelo glasen "WAAAA". Tami je bila baje da nekaj ponosna name. Za nameček pa še takoj po preplezani smeri, takoj naskok na še eno, za celo oceno težjo smer, tudi ta je bila premagana. In ko sem še v drugo na ves glas zavpil, sem si mislil, kaj bo on men govoru, kaj znam in kaj ne, ravnokar sem preplezal dve smeri eno za drugo, gladko, brez zapletov, samozavestno. Kje si zdej, da bi to videl, da boš končno dojel, da ne moreš za vse rečt, sej tega pa ne znaš oz. ne moreš. Ponosen sem bil sam nase. Tudi kasneje v letu, ko smo osvajali Črni kal, sem eno zlizano ogabno smer preplezal dvakrat, res da ne gladko in brez obešanja, ampak tokrat se nisem pustil, tiste negativne besede sem pustil daleč zadaj in se nisem več ozrl na njih. Znam in zmorem, dokazano.
Madonca bo tole dolg zapis. Drugi dve stvari, ki sta še omembe vredni, no, ajde, tri.
Zamenjala sva avto, moje prepoznavne Kie ni več, sedaj drugemu mulčku služi kot sredstvo do svobode. Zamenjala sva jo za Opla, karavana, avtomatika, dizla, raketa, noro zadovoljen, tako da sta že dva Opla pri bajti.
Druga stvar, odločil sem se, da si izpolnim eno večjih želj, ki jih imam že od otroštva. Naredit grem izpit za motor, sicer moji starši niso najbolj zadovoljni z idejo, ampak tokrat se ne pustim. Naredil ga bom in kupil si bom motor, pa naj stane, kar hoče, Tamara me podpira, to je pa tudi pomembno. Prevečkrat v življenju sem gledal na mnenja drugih, tokrat pač ne, Tamarino mnenje upoštevam, drugih pač ne.
Aja, tretja stvar, tudi uradno sem v službi postal oddelkovodja, očitno že nekaj delam prav, da je ravno mene izbrala, ne da se branim. Dobil sem spet malo novega zagona, veliko nove motivacije, da se še dodatno izkažem in pokažem, kaj znam. Če sem lahko pri 17 letih vodil svojo skupino pri karateju, ja ga ni vrag, da ne bom še tele grupe "tabolše" službene kompanije. Če komu ni prav, je to njegov problem, to mene ne moti.
Leto 15, predvsem uspešno leto, kljub slabemu začetku, zelo negativni prvi tretjini, se je na koncu izkazalo kot zelo lušno leto. Če sem se kaj naučil iz tega, je predvsem to, da ne smeš obupat, tudi če še tako slabo kaže, leto je dolgo, mogoče se ne zdi, ampak je dovolj dolgo, da se podre in ponovno sestavi. V leto 16 odhajam z bolj pozitivnim pogledom kot 365 dni nazaj, samo upam, da ne bo kontra temu letu, imam nekaj visokih planov, mogoče malo previsokih, ampak če ne probaš, ne boš nikoli vedel. Stalo me pa drugega kot izkušnje ne bo.
Čisto samo na hitro.
Za leto 15 najlepša hvala Tamari, Barbi, Samu, Maši, Elvisu, Tjaši, Anji, Davidu, Mirotu, celemu tabolj šihtnemu kolektivu. Dobro veste, kaj ste naredili prav, če pa niste sigurni, boste pa zelo kmalu zvedeli.
Novim zmagam naproti, pa po možnosti še kak zapis v blog več. Težka je tale blogarska.
LP
PikovAS
