Auschwitz, moja izkušnja

Auschwitz, to je eden od tistih krajev, ki jih hočeš vidt, ampak jih hkrati nočeš obiskat.

Auschwitz sva si s Tamaro ogledala med najinim dopustom na Češkem, saj je bil le nekaj ur vožnje iz najinega začasnega domovanja. O zgodovini si lahko preberete ogromno na spletu, pogledate ogromno dokumentarnih filmov, zato o zgodovini ne bomo, bolj je poudarek na tem, kakšen vtis je pustil name.

*Preden berete dalje, če nočete, da dobite kakršno koli predstavo pred obiskom, ne berite dalje*

Ko se pelješ proti Auschwitzu in ko se dokončno zaveš, zdej gre pa zares, te nekako oblije en občutek nelagodja. Namen si imaš ogledat prostor, kjer je trpelo in umrlo ogromno ljudi, kjer so se dogajale stvari, katerih si ne moremo predstavljat, kraj, kjer je človek postal številka in njegov "lastnik" je postal zver. Že ko se ustaviš na parkirišču in čakaš na vstop, te nekako začne oblivat težek zrak, še po vseh teh letih se čuti smrt v zraku. V samem Auschwitzu še ne tako, ampak v Birkenauu je pa smrt še vedno v zraku.

Ok, da začnemo v Auschwitzu. Ko prestopiš vrata z zloglasnim napisom o delu, te nekako šokira vse skupaj, saj ne izgleda tako grozno, tako nekako imaš mnjenje, dokler ne začneš prebirat stvari in si ogledovat stvari. Kot zakleto je bila prva stvar, ki sva si jo ogledala, ravno soba, posvečena otrokom, ki so bili ubiti ali pa so umrli v Auschwitzu. Ko vidiš sobo, polno slik otrok, z žalostnimi izrazi na obrazih, kar nekaj še tako mladih, da se niti zavedali niso, kaj se dogaja in kaj je pred njimi, te stisne, pa ne malo.

Šokira te soba, v kateri je nekaj metrov in kak meter in pol visok zid las, ki so jih postrigli ujetnikom. Prebral sem, da so nabrali za več kot tono las. Malo se zamislite, koliko je tona las. Če te slike otrok ne stisnejo pri srcu, te stisne, ko vidiš njihova oblačila in obutev, pa ne samo njihova, ko vidiš malo morje čevljev, očal, umetnih nog in bergel, takrat se zaveš, v kakšni obsežnosti se je vse to dogajalo. No, vsaj misliš da veš.

Sicer smo za ogled Auschwitza imeli čisto premalo časa, ampak dovolj, da pusti pečat. Ko stopiš v plinsko celico in vidiš sledi nohtov, ko so ljudje z zadnjimi močmi iskali pobeg pred smrtjo, si lahko predstavljaš, da metode smrti niso bile hitre, srečo si imel, če te je dočakal strelski vod.

Birkenau je čisto druga zgodba, za tiste, ki ne veste, kaj je to, to je kraj, kjer se je dogajal Shindlerjev seznam. Če misliš, da je Auschwitz kraj smrti, dokler ne prestopiš  vrat Birkenaua, ne veš čisto točno, v kaj se spuščaš. V Birkenauu ni nič veliko za vidt, vse, kar lahko vidiš, je nekaj barak, kamor so poslali tiste, ki so bili označeni za takojšnjo smrt, in nekaj zidanih hiš, kamor so poslali tiste, za katere so menili, da jih še rabijo za take ali drugačne namene. Ko prvič zagledaš Birkanau, se šele zaveš, v kakšnem obsegu je bilo to zamišljeno. Ko dejansko ne vidiš konca, kje se vse skupaj konča, takrat ti je jasno, s kakšno učinkovitostjo in s kakšno natančnostjo so si to Nemci zamislili.

Ko po več kot 200 metrih hoje prideš na konec železniškega tira in vidiš ostanke dveh plinskih celic na vsaki strani, v vsaki placa za okoli 200 ljudi, veš, da je bila to tovarna smrti.

In če si imel srečo, da sta oba z ženo/možem ostala živa in sta bila označena kot "uporabna" in bila poslana vsak na svojo stran kampa, sta si lahko namenila vsaj kak pogleda ali dva, kak zamah v vspodbudo, da bo vse vredu in da bosta oba rešena, in prej ali slej je prišel čas, ko enega ni bilo več, čeprav so se zavedali, da je smrt neizogibna je vseeno bolelo, ko čez noč ali celo huje pred tvojimi očmi tvoje ljubljene osebe ni bilo več, ostal si sam zaprt z drugimi, ki ti niso mogli biti v podporo, saj so se tako kot ti zavedali, da je pred tabo bridki konec, samo vprašanje časa je, kdaj boš na vrsti.

Ko si tam sedel v obupu in čakal, da prideš na vrsto, ko nič ni pomagalo, ne moledovanje ne poizkus pobega, umiral si od lakote, trpel zaradi bolečin, vse, kar si videl, je bil črn dim, ki se je valil ven iz drugega konca kampa, in vedel si, da je pred tabo samo še ena pot, zadnjih 100 metrov, kjer ne pomeniš nič, kjer nisi vreden nič, kjer je vse, kar si, številka v zvezku ubitih na tisti dan.

Človeško življenje je preveč vredno, da bi dopustili, da se kaj takega še kdaj zgodi. Samo zato, ker nekdo razmišlja drugače kot ti, veruje v drugega boga, nosi drugačno barvo dresa ali pa govori drugi jezik, je druge polti in ljubi drugo osebo, še ne pomeni, da je manj vreden. Pusti ljudem, da živijo svoje živlenje imajo svoje razmišljanje in prepričanje. Kdo si ti, da jim boš vsiljeval svoje.

Moramo biti strpni do drugih! Še vedno smo vsi eno in isto, včasih se ne strinjamo, ampak to ne pomeni, da ne moremo živet en z drugim.

LP
PikovAS