Na poti proti domu sem se odločil, da ženo peljem na kosilo. Zato sva se zmenila, da ko zaključi z lektorskim društvom, me pokliče, priletim v center Ljubljane in šibneva na kosilo. Sicer se nisva mogla sprva odločit, kaj sploh bi, tako da sva na koncu pristala v manjši gostilnici ob magistratu in lahko rečem, da je bilo kosilo odlično, porcija ravno ni bila na nivoju Jurmana, ampak bila je pa ziher bolj okusna.
Dan sva zaokrožila z obiskom MGL, ogledala sva si predstavo Čudežna terapija, dobro sva se nasmejala, je vredna ogleda. Všeč mi je, da sva začela hodit v gledališče. V srednji šoli sem eno leto imel abonma za Dramo in mi res ni bilo žal. Gledališče je nekaj posebnega, nekaj veliko bolj intimnega kot kino. Čisto nekaj drugega je gledat igralca v živo in se je lažje vživet v njegov karakter kot pa v filmu. Čar dela tudi to, da tu ni kiksov, predstava mora teči po scenariju. In mislim, da sva danes doživela en kiks, Tanji Ribič (terapevtka) je telefon zletel po tleh, kar mislim, da ni bilo v scenariju. In take stvari naredijo gladelišče boljšo izkušnjo kot kino. Da o Koloseju sploh ne govorim. Če je bil včasih najboljši med najboljšimi, je zdej ratal ena ogromna brezpomenska prazna stavba, ki je svojih pet minut slave preživela dolgo dolgo nazaj. Pa ne mislit narobe, sem tista generacija, ki je obiskovala Kolosej, ko se je pojavil, in upala, da dobi karte za določen film, ki so ga hoteli vsi gledat. Zdaj grem raje v Kumuno ali praktično katerega koli mini kinov, ki so po Ljubljani.
Tako, takle dan je bil tale drugi dan dopusta.
Lep pozdrav
PikovAS
Ni komentarjev:
Objavite komentar