Že kar nekaj let delam v velikih trgovskih središčih, kjer je vedno trušč, živžav, muska in gužva. Vsak dan se najde ena stranka, ki je jezna na cel svet zaradi pomanjkanja kalcija v lobanji, ali pa kakšen mulc, ki ravno v tistem momentu zahteva točno določeno stvar, pa naj bo to plišasta igrača ali la superduperultra bob, ki si ga želi že od prejšnega desetletja.
Praktično skoraj kakršni koli zvok, ki se ga spomnite, boste slišali tekom šihta v nakupovalnih središčih in ja, tudi laježe žepnih vreč bolh se najde.
In tako ko se vrata trgovskega centra zaprejo in kakših 10 minut kasneje, ko se končno zadnja stranka odnilskokonja skozi vrata, ker prej niti kasneje ni nikakor imela časa kupit tako nujno potrebnih zoknov za podvodni vaterpolo, se začne eden meni najboljših trenutkov na šihtu, no, pred tem je treba še v linijo zložit tekstil, poravnat stojala in nikakor na vprašanje "ali je vse pospravljeno" odgovoriti z besedo "je", ker sledi "če v vojski rečeš, da je puška spucana, ti bo vodnik ziher najdu še eno malenkost in boš moral ponovno pucati". No kakor koli, ko vse to uredimo, se preoblečemo in odperutničkamo skozi vrata, center postane eno tako zavetišče miru in tišine, včasih si je kar težko predstavljat, da bi lahko tak center enkrat postal objekt miru in tišine.
Ampak tistih nekaj ur hitro mine, sploh ko moraš priti nasledni dan zjutraj v službo in vrvež se začne, dostave gor in dol, snežilke *squik* gor *squik* dol, in do tistih petnajst minut čez deveto zvečer, dobro +/- 5 minut, da se ne bo kdo repenčil, vrvež in hrup in tako dan skozi dan, 7 dni v tednu 14 ur na dan.
Razen na dneve, ko smo zaprti, ampak to je zgodba za drugi dan.
LP
Pikov As
Ni komentarjev:
Objavite komentar