Ko takole hodiš po praznični Ljubljani, se vprašaš, kam je leto šlo. Saj si imel še pred "mesecem dni" rojsni dan, dva meseca nazaj si pa silvestroval s prijatelji. Nekako si ne moreš sestavit leta, vsaj ne časovno, kdaj se je vse skupaj zgodilo, kako pa le bi, saj si ravno prišel z letnega dopusta na morju, pa je že december, kje je pa vse prej in vmes, noben ne zna povedat.
Pa če sem se po parih mesecih odločil spet malo pisat in kvasit neumnosti, ponavadi je zanimivo brat vse, kaj se je zgodilo v letu. Če se sploh vsega spomnim. Torej tale povzetek leta tudi slučajno ne bo kronološki, niti ne razvrščen po pomembnosti, sej ne vem, kaj je bolj pomembno in kaj ni.
Pa ker imam slučajno to v mislih, se bo začelo z začetkom leta.
Samo leto se je začelo s super silvestrovanjem, ampak z grenkim priokusom. Sicer ne vem, koliko bi o tem točno razlagal na blogu, veste tisti, ki vas imam rad. Vse skupaj se je začelo s težkim srcem, ko ti zdravnik malo pokvari plane oz. kako bi se reklo na žalost postavi na realna tla, nekako ne moreš ravno skakat ob prazničnem vzdušju. Ponavadi pravijo, da se po začetku leta leto pozna, ampak hvala bogu se je obrnilo, da ni ravno najbolj res.
Lanska smučarska sezona je bila precej uspešna, nabral sem nekaj smučarskih dni, največ z Elvisom, nekaj celo z Mirotom. In ko te človek na smrt nasmeje, ko ti reče po nekajurnem tečaju smučanja: "Zdej vas razumem vse, ki z mano hodte na kolo." To je bila izjava zime. Spoznanje, da kolesarska kondicija nima nobene veze s smučarsko je zlata vredna.
Do poletja nekih posebnih dogodkov ni bilo, vsaj ne omembe vrednih.
Pred poletjem sem imel še kak dan ali dva plezanja. Aja, tako za info, plezanje je postalo eden od mojih najljubših športov, sicer borilnih veščin ne more prekašat, ampak je pa zelo blizu. Plezanje mi je všeč predvsem zato, ker si odvisen od samega sebe. Samo ti si lahko pomagaš priplezat na vrh, premagat strah, zakrulit na vse pretege in se dvignit za 1 meter bližje vrhu.
Najprej tisti bolj depro trenutek. V Italiji v eni smeri sem se malo zataknil, nič nevarnega, ampak nekako nisem in nisem našel poti naprej, sem se trudil, res sem se. V trenutku sem v misli dobil nekaj, kar nihče noče slišat od svojih staršev. Moj oče zna bit včasih zelo kritičen, sploh glede stvari, ki jih ne pozna, oz. o tem ne ve kaj dosti. Čeprav ni nikoli nič slabega povedal o mojem plezanju, saj tudi ni imel kaj za povedat, več kot kakšne slike ni videl, pa še to ni ravno deloval navdušen, pa se je v moje misli prikradlo "ti tega neznaš", "kako pa boš ti to če ne veš nič o tem". V tistem momentu nisem mogel naprej, enostavno obupal sem sam nad sabo, zato ker mi je nekdo nekoč nekaj rekel, kar ni imelo nobene povezave s plezanjem. Ker pri plezanju rabiš samozavest, je takrat nisem več imel. Hotel sem dol in samo dol, vržt plezalke v grmovje in it domov. Tisti dan sem imel v trenutku pokvarjen, ker sem podvomil vase samo zato, ker mi je glava odpovedala.
Po tisti "preplezani" Italiji, sem komaj čakal morje, dopust in ponovni napad na plezalne smeri. Nekako sem počistil tisto v glavi, si zastavil cilj, da hočem splezat naprej smer, ker vem, da zmorem. Plezanje naprej pomeni, da plezaš prvi in vrv še ni napeljana. Je bolj naporno, potrebuješ več zbranosti in moraš plezat bolj z glavo kot pa na moč. In dopust je prišel, s plezalnima mentorjema smo se odpravili v baško plezališče. Vroče kot svinja, dostop čist v pizdi, no vsaj ornk se ogreješ, ko prideš do stene. Prvi dan, spoznavanje s steno in ugotovitev, da tole bo pa šlo, odlično počutje, glava na mestu, tale dopust bo zmaga. Drugi dan, po prvotnih dveh osvojenih vrhovih je padla odločitev, jaz grem naprej, pa če umrem. Res, prva smer ni bila težka, zahtevnostna ocena je bila dokaj nizka, ampak za mojo glavo je bila super. Treme ni bilo, glava na mestu, Tamara, Anja in David ob strani, tole bo šlo. In res, prvi osvojen vrh s plezanjem naprej, prva prava uradno preplezana smer, seveda je bil na vrhu zelo glasen "WAAAA". Tami je bila baje da nekaj ponosna name. Za nameček pa še takoj po preplezani smeri, takoj naskok na še eno, za celo oceno težjo smer, tudi ta je bila premagana. In ko sem še v drugo na ves glas zavpil, sem si mislil, kaj bo on men govoru, kaj znam in kaj ne, ravnokar sem preplezal dve smeri eno za drugo, gladko, brez zapletov, samozavestno. Kje si zdej, da bi to videl, da boš končno dojel, da ne moreš za vse rečt, sej tega pa ne znaš oz. ne moreš. Ponosen sem bil sam nase. Tudi kasneje v letu, ko smo osvajali Črni kal, sem eno zlizano ogabno smer preplezal dvakrat, res da ne gladko in brez obešanja, ampak tokrat se nisem pustil, tiste negativne besede sem pustil daleč zadaj in se nisem več ozrl na njih. Znam in zmorem, dokazano.
Madonca bo tole dolg zapis. Drugi dve stvari, ki sta še omembe vredni, no, ajde, tri.
Zamenjala sva avto, moje prepoznavne Kie ni več, sedaj drugemu mulčku služi kot sredstvo do svobode. Zamenjala sva jo za Opla, karavana, avtomatika, dizla, raketa, noro zadovoljen, tako da sta že dva Opla pri bajti.
Druga stvar, odločil sem se, da si izpolnim eno večjih želj, ki jih imam že od otroštva. Naredit grem izpit za motor, sicer moji starši niso najbolj zadovoljni z idejo, ampak tokrat se ne pustim. Naredil ga bom in kupil si bom motor, pa naj stane, kar hoče, Tamara me podpira, to je pa tudi pomembno. Prevečkrat v življenju sem gledal na mnenja drugih, tokrat pač ne, Tamarino mnenje upoštevam, drugih pač ne.
Aja, tretja stvar, tudi uradno sem v službi postal oddelkovodja, očitno že nekaj delam prav, da je ravno mene izbrala, ne da se branim. Dobil sem spet malo novega zagona, veliko nove motivacije, da se še dodatno izkažem in pokažem, kaj znam. Če sem lahko pri 17 letih vodil svojo skupino pri karateju, ja ga ni vrag, da ne bom še tele grupe "tabolše" službene kompanije. Če komu ni prav, je to njegov problem, to mene ne moti.
Leto 15, predvsem uspešno leto, kljub slabemu začetku, zelo negativni prvi tretjini, se je na koncu izkazalo kot zelo lušno leto. Če sem se kaj naučil iz tega, je predvsem to, da ne smeš obupat, tudi če še tako slabo kaže, leto je dolgo, mogoče se ne zdi, ampak je dovolj dolgo, da se podre in ponovno sestavi. V leto 16 odhajam z bolj pozitivnim pogledom kot 365 dni nazaj, samo upam, da ne bo kontra temu letu, imam nekaj visokih planov, mogoče malo previsokih, ampak če ne probaš, ne boš nikoli vedel. Stalo me pa drugega kot izkušnje ne bo.
Čisto samo na hitro.
Za leto 15 najlepša hvala Tamari, Barbi, Samu, Maši, Elvisu, Tjaši, Anji, Davidu, Mirotu, celemu tabolj šihtnemu kolektivu. Dobro veste, kaj ste naredili prav, če pa niste sigurni, boste pa zelo kmalu zvedeli.
Novim zmagam naproti, pa po možnosti še kak zapis v blog več. Težka je tale blogarska.
LP
PikovAS
četrtek, 17. december 2015
sobota, 9. maj 2015
Auschwitz, moja izkušnja
Auschwitz, to je eden od tistih krajev, ki jih hočeš vidt, ampak jih hkrati nočeš obiskat.
Auschwitz sva si s Tamaro ogledala med najinim dopustom na Češkem, saj je bil le nekaj ur vožnje iz najinega začasnega domovanja. O zgodovini si lahko preberete ogromno na spletu, pogledate ogromno dokumentarnih filmov, zato o zgodovini ne bomo, bolj je poudarek na tem, kakšen vtis je pustil name.
*Preden berete dalje, če nočete, da dobite kakršno koli predstavo pred obiskom, ne berite dalje*
Ko se pelješ proti Auschwitzu in ko se dokončno zaveš, zdej gre pa zares, te nekako oblije en občutek nelagodja. Namen si imaš ogledat prostor, kjer je trpelo in umrlo ogromno ljudi, kjer so se dogajale stvari, katerih si ne moremo predstavljat, kraj, kjer je človek postal številka in njegov "lastnik" je postal zver. Že ko se ustaviš na parkirišču in čakaš na vstop, te nekako začne oblivat težek zrak, še po vseh teh letih se čuti smrt v zraku. V samem Auschwitzu še ne tako, ampak v Birkenauu je pa smrt še vedno v zraku.
Ok, da začnemo v Auschwitzu. Ko prestopiš vrata z zloglasnim napisom o delu, te nekako šokira vse skupaj, saj ne izgleda tako grozno, tako nekako imaš mnjenje, dokler ne začneš prebirat stvari in si ogledovat stvari. Kot zakleto je bila prva stvar, ki sva si jo ogledala, ravno soba, posvečena otrokom, ki so bili ubiti ali pa so umrli v Auschwitzu. Ko vidiš sobo, polno slik otrok, z žalostnimi izrazi na obrazih, kar nekaj še tako mladih, da se niti zavedali niso, kaj se dogaja in kaj je pred njimi, te stisne, pa ne malo.
Šokira te soba, v kateri je nekaj metrov in kak meter in pol visok zid las, ki so jih postrigli ujetnikom. Prebral sem, da so nabrali za več kot tono las. Malo se zamislite, koliko je tona las. Če te slike otrok ne stisnejo pri srcu, te stisne, ko vidiš njihova oblačila in obutev, pa ne samo njihova, ko vidiš malo morje čevljev, očal, umetnih nog in bergel, takrat se zaveš, v kakšni obsežnosti se je vse to dogajalo. No, vsaj misliš da veš.
Sicer smo za ogled Auschwitza imeli čisto premalo časa, ampak dovolj, da pusti pečat. Ko stopiš v plinsko celico in vidiš sledi nohtov, ko so ljudje z zadnjimi močmi iskali pobeg pred smrtjo, si lahko predstavljaš, da metode smrti niso bile hitre, srečo si imel, če te je dočakal strelski vod.
Birkenau je čisto druga zgodba, za tiste, ki ne veste, kaj je to, to je kraj, kjer se je dogajal Shindlerjev seznam. Če misliš, da je Auschwitz kraj smrti, dokler ne prestopiš vrat Birkenaua, ne veš čisto točno, v kaj se spuščaš. V Birkenauu ni nič veliko za vidt, vse, kar lahko vidiš, je nekaj barak, kamor so poslali tiste, ki so bili označeni za takojšnjo smrt, in nekaj zidanih hiš, kamor so poslali tiste, za katere so menili, da jih še rabijo za take ali drugačne namene. Ko prvič zagledaš Birkanau, se šele zaveš, v kakšnem obsegu je bilo to zamišljeno. Ko dejansko ne vidiš konca, kje se vse skupaj konča, takrat ti je jasno, s kakšno učinkovitostjo in s kakšno natančnostjo so si to Nemci zamislili.
Ko po več kot 200 metrih hoje prideš na konec železniškega tira in vidiš ostanke dveh plinskih celic na vsaki strani, v vsaki placa za okoli 200 ljudi, veš, da je bila to tovarna smrti.
In če si imel srečo, da sta oba z ženo/možem ostala živa in sta bila označena kot "uporabna" in bila poslana vsak na svojo stran kampa, sta si lahko namenila vsaj kak pogleda ali dva, kak zamah v vspodbudo, da bo vse vredu in da bosta oba rešena, in prej ali slej je prišel čas, ko enega ni bilo več, čeprav so se zavedali, da je smrt neizogibna je vseeno bolelo, ko čez noč ali celo huje pred tvojimi očmi tvoje ljubljene osebe ni bilo več, ostal si sam zaprt z drugimi, ki ti niso mogli biti v podporo, saj so se tako kot ti zavedali, da je pred tabo bridki konec, samo vprašanje časa je, kdaj boš na vrsti.
Ko si tam sedel v obupu in čakal, da prideš na vrsto, ko nič ni pomagalo, ne moledovanje ne poizkus pobega, umiral si od lakote, trpel zaradi bolečin, vse, kar si videl, je bil črn dim, ki se je valil ven iz drugega konca kampa, in vedel si, da je pred tabo samo še ena pot, zadnjih 100 metrov, kjer ne pomeniš nič, kjer nisi vreden nič, kjer je vse, kar si, številka v zvezku ubitih na tisti dan.
Človeško življenje je preveč vredno, da bi dopustili, da se kaj takega še kdaj zgodi. Samo zato, ker nekdo razmišlja drugače kot ti, veruje v drugega boga, nosi drugačno barvo dresa ali pa govori drugi jezik, je druge polti in ljubi drugo osebo, še ne pomeni, da je manj vreden. Pusti ljudem, da živijo svoje živlenje imajo svoje razmišljanje in prepričanje. Kdo si ti, da jim boš vsiljeval svoje.
Moramo biti strpni do drugih! Še vedno smo vsi eno in isto, včasih se ne strinjamo, ampak to ne pomeni, da ne moremo živet en z drugim.
LP
PikovAS
Auschwitz sva si s Tamaro ogledala med najinim dopustom na Češkem, saj je bil le nekaj ur vožnje iz najinega začasnega domovanja. O zgodovini si lahko preberete ogromno na spletu, pogledate ogromno dokumentarnih filmov, zato o zgodovini ne bomo, bolj je poudarek na tem, kakšen vtis je pustil name.
*Preden berete dalje, če nočete, da dobite kakršno koli predstavo pred obiskom, ne berite dalje*
Ko se pelješ proti Auschwitzu in ko se dokončno zaveš, zdej gre pa zares, te nekako oblije en občutek nelagodja. Namen si imaš ogledat prostor, kjer je trpelo in umrlo ogromno ljudi, kjer so se dogajale stvari, katerih si ne moremo predstavljat, kraj, kjer je človek postal številka in njegov "lastnik" je postal zver. Že ko se ustaviš na parkirišču in čakaš na vstop, te nekako začne oblivat težek zrak, še po vseh teh letih se čuti smrt v zraku. V samem Auschwitzu še ne tako, ampak v Birkenauu je pa smrt še vedno v zraku.
Ok, da začnemo v Auschwitzu. Ko prestopiš vrata z zloglasnim napisom o delu, te nekako šokira vse skupaj, saj ne izgleda tako grozno, tako nekako imaš mnjenje, dokler ne začneš prebirat stvari in si ogledovat stvari. Kot zakleto je bila prva stvar, ki sva si jo ogledala, ravno soba, posvečena otrokom, ki so bili ubiti ali pa so umrli v Auschwitzu. Ko vidiš sobo, polno slik otrok, z žalostnimi izrazi na obrazih, kar nekaj še tako mladih, da se niti zavedali niso, kaj se dogaja in kaj je pred njimi, te stisne, pa ne malo.
Šokira te soba, v kateri je nekaj metrov in kak meter in pol visok zid las, ki so jih postrigli ujetnikom. Prebral sem, da so nabrali za več kot tono las. Malo se zamislite, koliko je tona las. Če te slike otrok ne stisnejo pri srcu, te stisne, ko vidiš njihova oblačila in obutev, pa ne samo njihova, ko vidiš malo morje čevljev, očal, umetnih nog in bergel, takrat se zaveš, v kakšni obsežnosti se je vse to dogajalo. No, vsaj misliš da veš.
Sicer smo za ogled Auschwitza imeli čisto premalo časa, ampak dovolj, da pusti pečat. Ko stopiš v plinsko celico in vidiš sledi nohtov, ko so ljudje z zadnjimi močmi iskali pobeg pred smrtjo, si lahko predstavljaš, da metode smrti niso bile hitre, srečo si imel, če te je dočakal strelski vod.
Birkenau je čisto druga zgodba, za tiste, ki ne veste, kaj je to, to je kraj, kjer se je dogajal Shindlerjev seznam. Če misliš, da je Auschwitz kraj smrti, dokler ne prestopiš vrat Birkenaua, ne veš čisto točno, v kaj se spuščaš. V Birkenauu ni nič veliko za vidt, vse, kar lahko vidiš, je nekaj barak, kamor so poslali tiste, ki so bili označeni za takojšnjo smrt, in nekaj zidanih hiš, kamor so poslali tiste, za katere so menili, da jih še rabijo za take ali drugačne namene. Ko prvič zagledaš Birkanau, se šele zaveš, v kakšnem obsegu je bilo to zamišljeno. Ko dejansko ne vidiš konca, kje se vse skupaj konča, takrat ti je jasno, s kakšno učinkovitostjo in s kakšno natančnostjo so si to Nemci zamislili.
Ko po več kot 200 metrih hoje prideš na konec železniškega tira in vidiš ostanke dveh plinskih celic na vsaki strani, v vsaki placa za okoli 200 ljudi, veš, da je bila to tovarna smrti.
In če si imel srečo, da sta oba z ženo/možem ostala živa in sta bila označena kot "uporabna" in bila poslana vsak na svojo stran kampa, sta si lahko namenila vsaj kak pogleda ali dva, kak zamah v vspodbudo, da bo vse vredu in da bosta oba rešena, in prej ali slej je prišel čas, ko enega ni bilo več, čeprav so se zavedali, da je smrt neizogibna je vseeno bolelo, ko čez noč ali celo huje pred tvojimi očmi tvoje ljubljene osebe ni bilo več, ostal si sam zaprt z drugimi, ki ti niso mogli biti v podporo, saj so se tako kot ti zavedali, da je pred tabo bridki konec, samo vprašanje časa je, kdaj boš na vrsti.
Ko si tam sedel v obupu in čakal, da prideš na vrsto, ko nič ni pomagalo, ne moledovanje ne poizkus pobega, umiral si od lakote, trpel zaradi bolečin, vse, kar si videl, je bil črn dim, ki se je valil ven iz drugega konca kampa, in vedel si, da je pred tabo samo še ena pot, zadnjih 100 metrov, kjer ne pomeniš nič, kjer nisi vreden nič, kjer je vse, kar si, številka v zvezku ubitih na tisti dan.
Človeško življenje je preveč vredno, da bi dopustili, da se kaj takega še kdaj zgodi. Samo zato, ker nekdo razmišlja drugače kot ti, veruje v drugega boga, nosi drugačno barvo dresa ali pa govori drugi jezik, je druge polti in ljubi drugo osebo, še ne pomeni, da je manj vreden. Pusti ljudem, da živijo svoje živlenje imajo svoje razmišljanje in prepričanje. Kdo si ti, da jim boš vsiljeval svoje.
Moramo biti strpni do drugih! Še vedno smo vsi eno in isto, včasih se ne strinjamo, ampak to ne pomeni, da ne moremo živet en z drugim.
LP
PikovAS
četrtek, 16. april 2015
Ja, na tole smo se pa stiskal...
*globok zavzdih* Aaaaaa Simply Red *odpri v novem oknu in poslušaj zraven*
Preden zapreš oči in odtavaš z mislimi, pomisli na nekaj, bil je tisti četrti letnik srednje šole, ko smo imeli plesne vaje. Pr prvih uvodnih napotkih, kako se zapleše valček, "levi kvadrat, desni obrat, desni kvadrat ..." se zavrti Simply Red s svojo uspešnico in kar naenkrat te preplavi občutek treme in nervoze. *if you don't know me by now*, primeš svojo soplesalko, kar se da prestrašeno, ne veš, a bi jo gledal v oči ali raje v noge, da je ja ne pohodiš. Poslušaš navodila profesorice plesa ...
Za tisti trenutek, ko vama koraki stečejo, ko se zazibata v enostavnem počasnem taktu, se vama oči srečajo, zazreta se en v drugega, kaj to pomeni, a bo to to, nič pa dejmo, nagib ... " OK, GREMO OD ZAČETKA"
OOOO FU! We had a moment here!
Ko se v službi zavrti ta komad, ker je pač eden od tistih komadov, ki bo težko, da ti ne bo všeč, je meni prav zabavno na glas komentirat ob prisotnosti svojih sodelavcev in sodelavk ... " oooo, na ta komad smo se pa vsi stiskal ..." probajte enkrat in poglejte izraze na njihovih obrazih, poglejte, kakšne zgodbe vam bodo povedali samo pogledi in rdeča lička.
Kok jih je tistih, ki so grozno želeli plesati z x osebo, vendar jo je konkurenca speljala in takrat ko se je ta komad vrtel, panično iskala pogled te osebe v plesni dvorani, mogoče, samo mogoče iskrica preskoči čez celo plesišče in skočita si v objem in ... *nadaljuj sam*
Kok je tistih, ki so plesali hočeš nočeš z nekom, ki jim je bil blazno všeč, on/a pa tega ni vračal/a.
Kok je tistih, ki so nervozno gledali v tla, ker jim je bilo nerodno, saj so pozabili, katera noga je leva in katera noga je desna?
Zdaj pa zapri oči in se spomni trenutkov na plesnih vajah. Ko bo konec, pa pridi nazaj in preberi do konca.
Konec komada, a si ga dal/a še enkrat, ane da si?
Torej, moja izkušnja, na vajah za "maturanca" sem imel leto starejšo soplesalko, prijateljico, *love story not important*, ona je že po krvi plesalka, tudi šolana plesalka, meni ples ni delal problemov, nikoli mi ni, saj ni nič težkega, "just do it". No nazaj k temi, oba sva vedela od prej, kako gredo plesni koraki, zato ni bilo potrebe po nekih napotkih, bil sem tudi dovolj samozavesten, da sem jo "stisnil" k sebi, kar ni bilo ravno pravilno, saj če pogledamo, je treba držat okvir, ki ga nič ne sme podret,
ampak veš kaj, "jaz vem bolje" sva se "stisnila" in odplesala brez nekih zapletov. Zabaven del je bil, ker sem ujel poglede parih sošolcev in sošolk, kako so malo čukasto, malo fovšistično pogledovali proti nama. Verjetno zato, ker jim ni šlo v glavo, od kot ta bejba in zakaj je še niso videli na šolskem hodniku?
Tak lep spomin, ki ostane s tabo in v taki ali drugačni obliki se ga vsakič spomnim, ko se komad zavrti v službi. Saj to niso bile moje edine plesne vaje za maturanca, ampak te so bile za mojega maturanca, teh ne bom pozabil!
LP
PikovAS
*panično začne razmišljat, kateri so še bili komadi na vajah*
Preden zapreš oči in odtavaš z mislimi, pomisli na nekaj, bil je tisti četrti letnik srednje šole, ko smo imeli plesne vaje. Pr prvih uvodnih napotkih, kako se zapleše valček, "levi kvadrat, desni obrat, desni kvadrat ..." se zavrti Simply Red s svojo uspešnico in kar naenkrat te preplavi občutek treme in nervoze. *if you don't know me by now*, primeš svojo soplesalko, kar se da prestrašeno, ne veš, a bi jo gledal v oči ali raje v noge, da je ja ne pohodiš. Poslušaš navodila profesorice plesa ...
Za tisti trenutek, ko vama koraki stečejo, ko se zazibata v enostavnem počasnem taktu, se vama oči srečajo, zazreta se en v drugega, kaj to pomeni, a bo to to, nič pa dejmo, nagib ... " OK, GREMO OD ZAČETKA"
OOOO FU! We had a moment here!
Ko se v službi zavrti ta komad, ker je pač eden od tistih komadov, ki bo težko, da ti ne bo všeč, je meni prav zabavno na glas komentirat ob prisotnosti svojih sodelavcev in sodelavk ... " oooo, na ta komad smo se pa vsi stiskal ..." probajte enkrat in poglejte izraze na njihovih obrazih, poglejte, kakšne zgodbe vam bodo povedali samo pogledi in rdeča lička.
Kok jih je tistih, ki so grozno želeli plesati z x osebo, vendar jo je konkurenca speljala in takrat ko se je ta komad vrtel, panično iskala pogled te osebe v plesni dvorani, mogoče, samo mogoče iskrica preskoči čez celo plesišče in skočita si v objem in ... *nadaljuj sam*
Kok je tistih, ki so plesali hočeš nočeš z nekom, ki jim je bil blazno všeč, on/a pa tega ni vračal/a.
Kok je tistih, ki so nervozno gledali v tla, ker jim je bilo nerodno, saj so pozabili, katera noga je leva in katera noga je desna?
Zdaj pa zapri oči in se spomni trenutkov na plesnih vajah. Ko bo konec, pa pridi nazaj in preberi do konca.
Konec komada, a si ga dal/a še enkrat, ane da si?
Torej, moja izkušnja, na vajah za "maturanca" sem imel leto starejšo soplesalko, prijateljico, *love story not important*, ona je že po krvi plesalka, tudi šolana plesalka, meni ples ni delal problemov, nikoli mi ni, saj ni nič težkega, "just do it". No nazaj k temi, oba sva vedela od prej, kako gredo plesni koraki, zato ni bilo potrebe po nekih napotkih, bil sem tudi dovolj samozavesten, da sem jo "stisnil" k sebi, kar ni bilo ravno pravilno, saj če pogledamo, je treba držat okvir, ki ga nič ne sme podret,
Tak lep spomin, ki ostane s tabo in v taki ali drugačni obliki se ga vsakič spomnim, ko se komad zavrti v službi. Saj to niso bile moje edine plesne vaje za maturanca, ampak te so bile za mojega maturanca, teh ne bom pozabil!
LP
PikovAS
*panično začne razmišljat, kateri so še bili komadi na vajah*
sreda, 15. april 2015
Zakaj je težko kaj napisati?
*glavo praskajoč* Hmmmm
Nekoč je bila spletna stran, na kateri sem pisal, precej bran in popularen blog ali dnevnik, kot se mu je tam reklo. Pa to ni namen današnje objave. Že dolgo se sprašujem, kje je problem, da se ne spravim pisat pogosteje. Saj mi je nekoč šlo to dokaj dobro od rok.
Nekoč, nekoč je tista glavna beseda, nekako imam vedno občutek, da "itak" ne bo tako uspešno, kot je bilo včasih. Tisti dnevnik sem pisal iz veselja, da sem lahko kvasil neumnosti vse povprek in ob tem zabaval kar nekaj rednih bralcev.
Med najbolj uspešnimi zapisi je bil zapis o kupovanju kondomov. Če ga kje najdem, vam ga prilepim, tisti zapis, mislim, da je nasmejal polovico spletnega portala, ki je gostoval moj dnevnik, in pa najboljši nateg je bil, ko sem kupoval avto, ne vem, zakaj so ljudje mislili, da pišem o ženski?
Še vedno nisem čisto prepričan, kaj je bilo na mojem dnevniku, da so ga ljudje tako radi brali, in mislim, da tu nastane tisti glavni problem, zakaj se ne morem spravit pisat več zapisov. Ne vem, kaj je bilo tako uspešnega. Slovnica ziher ne, teme tudi niso bile neke revolucionarne, tudi naslov ni bil izviren.
*random*
Zdele sem se spomnu, če je kak Primorc, ki tole bere, moja soplesalka na maturantskem plesu je bila Primorka in mi nikoli ni hotela razložit, kaj pomeni "ma ke škifo?", kaj to pomeni??
*random moment over*
Zaradi obsedenosti ljudi s spletnimi omrežji mi je malo trapasto pisat o svojih dneh, kaj sem počel... hmmm, ne vem, vstal, sr***, šel v službo, oddelal svoje, prišel domov, nekaj pojedel, nažigal Wold of Tanks.
WAAAAAA *glasna publika v ozadju* to pa je bil dan!
Ko si trenutno vrtim glasbo v ozadju, me preletava en tak "deja vu", dobro se spomnim, da zapisa v dnevnik ni bilo brez glasbene spremljave, ki mi je pomagala zbirat besede. Tudi danes mi pomaga. Ne vem, mogoče mi pa tole pomaga pisat "blodnje" in "zblode".
Res da seznam moje glasbe ni astronomski, ampak pravi komad ob pravem momentu ... mislim, da imamo nekaj tu. Bo treba probat.
Lp
PikovAs
Nekoč je bila spletna stran, na kateri sem pisal, precej bran in popularen blog ali dnevnik, kot se mu je tam reklo. Pa to ni namen današnje objave. Že dolgo se sprašujem, kje je problem, da se ne spravim pisat pogosteje. Saj mi je nekoč šlo to dokaj dobro od rok.
Nekoč, nekoč je tista glavna beseda, nekako imam vedno občutek, da "itak" ne bo tako uspešno, kot je bilo včasih. Tisti dnevnik sem pisal iz veselja, da sem lahko kvasil neumnosti vse povprek in ob tem zabaval kar nekaj rednih bralcev.
Med najbolj uspešnimi zapisi je bil zapis o kupovanju kondomov. Če ga kje najdem, vam ga prilepim, tisti zapis, mislim, da je nasmejal polovico spletnega portala, ki je gostoval moj dnevnik, in pa najboljši nateg je bil, ko sem kupoval avto, ne vem, zakaj so ljudje mislili, da pišem o ženski?
Še vedno nisem čisto prepričan, kaj je bilo na mojem dnevniku, da so ga ljudje tako radi brali, in mislim, da tu nastane tisti glavni problem, zakaj se ne morem spravit pisat več zapisov. Ne vem, kaj je bilo tako uspešnega. Slovnica ziher ne, teme tudi niso bile neke revolucionarne, tudi naslov ni bil izviren.
*random*
Zdele sem se spomnu, če je kak Primorc, ki tole bere, moja soplesalka na maturantskem plesu je bila Primorka in mi nikoli ni hotela razložit, kaj pomeni "ma ke škifo?", kaj to pomeni??
*random moment over*
Zaradi obsedenosti ljudi s spletnimi omrežji mi je malo trapasto pisat o svojih dneh, kaj sem počel... hmmm, ne vem, vstal, sr***, šel v službo, oddelal svoje, prišel domov, nekaj pojedel, nažigal Wold of Tanks.
WAAAAAA *glasna publika v ozadju* to pa je bil dan!
Ko si trenutno vrtim glasbo v ozadju, me preletava en tak "deja vu", dobro se spomnim, da zapisa v dnevnik ni bilo brez glasbene spremljave, ki mi je pomagala zbirat besede. Tudi danes mi pomaga. Ne vem, mogoče mi pa tole pomaga pisat "blodnje" in "zblode".
Res da seznam moje glasbe ni astronomski, ampak pravi komad ob pravem momentu ... mislim, da imamo nekaj tu. Bo treba probat.
Lp
PikovAs
Naročite se na:
Objave (Atom)