Težko pričakovani dopust (ta kratek), 3. in 4. dan

Danes za spremembo kar dva dneva v enem zapisu.

Čisto iskreno, včeraj se mi ni dalo pisat. Nisem še čisto v tej dnevni formi za zapise. V času Vijavaje sem uspešno dnevno pisal te neumnosti, ampak od tega je že kar nekaj let in zato sem tudi padel ven iz vsega skupaj.

Torej, včeraj, edina stvar, vredna omembe, je, da sva enega od najinih pizdunov (beri mačkov) peljala k veterinarju. Malo naju je zaskrbelo tole njegovo 3-tedensko prehladovanje in občasno krvav smrček. Kot je bilo opazit, krvav smrček ni bil posledica njunih zrakomešalskih podvigov, kar je tudi potrdila simpatična mala veterinarka. Prisežem, da so vzgojiteljice v vrcu in veterinarke ene in iste osebe. Se mi zdi, da če si simpatična žepna ženska (ponavadi tudi z manjšim oprsjem) in znaš govorit tudi z malo bolj otročjim glasom, sta ti v zibko položena dva poklica, eden je skrb za male razgrajaške šmrkavce, drugi je pa skrb za male razgrajaške kosmate šmrkavce, druge možnosti žal nimaš. Tudi če se boš lotila česa drugega, ne bo to to in slej ko prej bo sledila prekvalifikacija v skrb za take ali drugačne šmrkavce.


      
         < tole ali pa tole >





Pa da se vrnimo k najinemu pezdetu, hudega mu ni, potrjen je prehlad, ki je lahko posledica prihoda drugega pezdeta v hišo. Ker pa se tole že tako dolgo vleče, je dobil antibiotike in aminokisline za odpornost. Po domače, ne bo ga še pobralo, vsaj ne v kratkem. Sicer na žalost drugega mačkona, ampak lej, bosta morala še malo trpet en z drugim.

Preostanek dneva je žena prebila s kolegico na kavi in na Rajnholdu Mesnerju (al kako se že napiše), jaz pa doma. Delal, kar pač dela mož, ko žene ni doma. V miru brez slabe vesti pogledal film Marsovec, ki ni tako slab film, malo predvidljiv, ampak hej, kaj sem pa pričakoval. Še vedno je to Holivud. In poleg filma še igrce igral, pha zakaj pa ne.

Današni dan je bil bolj, kako bi rekel, "aktiven". Pah ja, lahko se tako reče. Z gospo in najino plezalno mentorico Anjo smo popili kavo v Mačji kavarni, ker nimava nobenega mačka doma, smo šli pit kavo v družbo osmih mačk, pa da me ne boste narobe razumeli, zelo so simpatični. Kakega devon rexa bi z veseljem odnesel v žepu.

Po spiti kavi sva se z ženo namenila v plezalni center, o katerem je že bilo govora, tokrat sva skupaj osvajala "ta malo" dvorano. Mislim, da sva bila uspešna. Najbolj všeč mi je bila ženina izjava: "Ne razumem, kako ima lahko smer s takim previsom na začetku št. 4". In čeprav gospa ne mara previsov pri plezanju, jih je uspešno premagala. Sem bil zelo ponosen nanjo. Meni so pa previsi všeč, ker ti zakomplicirajo življenje in ko uspešno prilezeš mimo, si zelo zadovoljen sam s sabo. Če kdo pleza in še ni bil v ljubljanskem plezalnem centru, naj v mali dvorani proba tiste stopničaste smeri ob oknu. Jaz sem bil čisto navdušen. Kako imaš dve stopnički, eno večjo kot drugo za premagat. Še bo treba it. Kar se bo tudi zgodilo, "ITAK".

Aja, pa še to, v lokalu v centru imajo "šalo" kave, 0,5 l kave za 2,5 enote premoženja. Pa še nagravžno dobra je. Res se splača it, če ne drugega, pejte tja samo na kavo.


LP
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 2. dan

Dan sem začel zgodaj, dovolj zgodaj, da se lahko reče, da prezgodaj za dopust. Ampak če je treba, je treba.

Danes sem dopoldne z Mirom preživel na Krvavcu, sneg ni bil ravno najboljši, ker je bilo toplo, ampak prav trpel pa tudi nisem. Prvo uro je bilo precej ledeno, tako da se je dalo precej lepo odpeljat, po tej uri so pa začeli nastajat kuclji. Lahko pohvalim Mira, mu je šlo precej lepo, počasi bo še postal pravi smučar. Današnji strup so bile Elanove Amphibio 16. Zelo lušne dilce za peljat, sicer je treba kar lepo delat z njimi, ampak peljejo se pa lepo. Elan še vedno ve, kaj dela. Tako da ga še vedno lahko mirne duše priporočam komur koli. In ne, Elan nima nič slabših robnikov, kot jih imajo drugi, nehajte me to spraševat.

Na poti proti domu sem se odločil, da ženo peljem na kosilo. Zato sva se zmenila, da ko zaključi z lektorskim društvom, me pokliče, priletim v center Ljubljane in šibneva na kosilo. Sicer se nisva mogla sprva odločit, kaj sploh bi, tako da sva na koncu pristala v manjši gostilnici ob magistratu in lahko rečem, da je bilo kosilo odlično, porcija ravno ni bila na nivoju Jurmana, ampak bila je pa ziher bolj okusna.

Dan sva zaokrožila z obiskom MGL, ogledala sva si predstavo Čudežna terapija, dobro sva se nasmejala, je vredna ogleda. Všeč mi je, da sva začela hodit v gledališče. V srednji šoli sem eno leto imel abonma za Dramo in mi res ni bilo žal. Gledališče je nekaj posebnega, nekaj veliko bolj intimnega kot kino. Čisto nekaj drugega je gledat igralca v živo in se je lažje vživet v njegov karakter kot pa v filmu. Čar dela tudi to, da tu ni kiksov, predstava mora teči po scenariju. In mislim, da sva danes doživela en kiks, Tanji Ribič (terapevtka) je telefon zletel po tleh, kar mislim, da ni bilo v scenariju. In take stvari naredijo gladelišče boljšo izkušnjo kot kino. Da o Koloseju sploh ne govorim. Če je bil včasih najboljši med najboljšimi, je zdej ratal ena ogromna brezpomenska prazna stavba, ki je svojih pet minut slave preživela dolgo dolgo nazaj. Pa ne mislit narobe, sem tista generacija, ki je obiskovala Kolosej, ko se je pojavil, in upala, da dobi karte za določen film, ki so ga hoteli vsi gledat. Zdaj grem raje v Kumuno ali praktično katerega koli mini kinov, ki so po Ljubljani.

Tako, takle dan je bil tale drugi dan dopusta.

Lep pozdrav
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 1. dan

Mislim, da smo vsi istega mnenja, da se dopusta veselimo. In ko pridemo, nestrpno odštevamo ure zadnjega delovnega dneva, da lahko rečemo na svidenje in se za teden ali dva odklopimo od službe.

Tudi jaz nisem izjema in sem že prav nestrpno pričakoval težko prigarani dopust. Zadnji dopust je bil letni na morju, ampak od takrat se je veliko dogajalo in moji možgani so postali utrujeni. Potreben sem bil tega frej tedna.

Sicer sem dopust začel že z nedeljo, ampak nedelja se pri meni ne šteje kot dopust, ker bi bil tako ali tako frej, zato sem uradno dopust začel z današnjim dnem. In kakšen dan je bil. (Zvenim, kot da sem najmanj rešil svetovno lakoto.) Ta dopust bo kar aktiven, skoraj za vse dni imam nekaj planirano. Danes se je dan začel že relativno zgodaj, ob osmih sem bil kot sova buden in postelja ni bila več udobna. Zato sem kar vstal in malo pobluzil po netu. Ženo sem ob devetih vrgel iz postelje (komaj), da sva lahko šla po opravkih. Ker grem jutri smučat, sem si šel h kolegom iz Šiške sposodit smučke in malo podebatiral kaj in kako.
Popoldne sem izkoristil, saj se je žena s kolegico namenila v hribe, jaz pa sem obiskal ljubljanski plezalni center, ker že dolgo nisem nič plezal, je blo treba malo zmatrat prste. Sicer ni šlo čisto po planih, se vidi, da dolgo nič nisem plezal, ampak nekaj je pa ratalo. Plezalke so še vedno neudobne, nekaj moči imam še vedno v rokah, tehnike mi pa še nekaj manjka, kljub vsemu nekam sem pa prilezel.


Takole je pa tole zgledalo.

Priznam, večer bo zelo na izi, že ko sem prišel domov, sem se posvetil igri World of Tanks in končno končal misijo za Heavy tank št: 15. KONČNO! Bil je že čas.

Žena bo pa vsak cajt končala večerjo, tako da bom tudi jaz zaključil tale zapis, sej sem dost napisal, al se mi samo zdi.

ENIVEJ, lepo bodite, se beremo!

LP
PikovAS