Denar, denar

Nevem če sem že slišal koga, ki bi rekel, "matr, mam preveč denarja"

Jaz že od nekdaj trdim, da ima vsak svojo ceno in še vedno mislim tako. Nikakor ne opravičujem dejanj Šrotov in ostale bande, ki so si nabrali ogromno bogatstva. Ampak dejmo realno pogledat, vi nebi?

Če pogledaš iz druge strani, pred tabo je kup denarja, s katerim priskrbiš sebe, svoje otroke, vnuke in še kakšnega naslednika. Strah pred preživetjem in spodobnim življenjem izgine, odprejo se ti nova vrata. Dobro se tudi zadevaš, da s tako vsoto denarja, dobiš možnosti, da ves ta kapital še povečaš.

Torej, kje je meja, moralna načela mogoče? Za večino od nas mogoče res, govora bi moralo biti o ogromnih količinah denarja, da bi bil pripravljen pobasat ta denar na račun plače nekega delavca.

Bom pa tako rekel in priznal, niso vsi ki zaslužijo lepo količino denarja pokvarjeni. Poznam kar nekaj ljudi, kateri zaslužijo ogromno denarja, mesečno tok kot jaz zaslužim v letu, pa to nikjer ne pokažejo, ja vozijo se v bolšem avtomobilu, imajo lepo hišo, ampak so prvi, ki bojo prijeli za denarnico in plačali pijačo, te povabili na dopust in ne samo neračunali prenočišča ampak še poskrbeli za poln hladilnik.

Tudi v službi opažam da denar igra ogromno vlogo pri odnosih. Še vedno ostaja dejstvo, da pri marsi komu sploh ne opaziš da ima ogromno denarja, dokler mu ne pomagaš naprave naložit v 90.000€ vreden Range Rover, ki še diši po novem, on pa zraven še trene ne z učem ko ti reče da daš lahko prašno škatlo na nove svetle usnjene sedeže. Poleg tega, se ti pa še lepo zahvali stisne roko in za tvojo pomoč, in čeprav nebi potreboval ponudi napitnino se nasmeji in reče "tole je pa za enega hladnega"

Na drugi strani imamo pa ljudi, kateri takoj pokažejo oz. povejo da denar ni ovira, si izberejo najdražjo stvar, pa ni pomembno ali jo potrebujejo ali ne, ali imajo dovol dobro znanje smučanja da bojo peljali tako smučko, se obrnejo in grejo, njihov dan se konča s tem, da nekomu pokažejo in povejo, da njim denar ne igra vloge.

Krasno, nič nimam proti ljudem ki imajo lepe količine denarja, ali imajo dobro plačo, 90% teh ljudi si jo je tudi zaslužilo.

Ampak to ni razlog zakaj ta vpis v blog. Tu govorimo o "nakradenem" denarju. Denar katerega si nekdo prisluži mogoče ne ravno na najbolj "priden" način. Kje je meja, kje imamo ljudje mejo, nekateri bi "prodali dušo" že za nekaj 10.000€. Tudi jaz kot sem že napisal imam ceno. Tudi jaz bi močno začel razmišlat o menjavi službe v kolikor bi mi bila ponujena služba kjer bi zaslužil več denarja. Kaj vi nebi?

Mislim, da vsakemu zdravemu posamezniku igra njegovo in preživetje njegove družine ogromno vlogo. Tudi jaz bi sprejel lep kupček denarja če bi vedel da lahko s tem živim mirneje in spodobno.

Kakšna je vaša cena?

LP
Pikov As

Vikend pri tašči

Vikend pri tašči se sliši nekako tako kot nesmešna komedija z Adamom Sandlerjem, v kateri mora glavni lik preživeti vikend pri svoji VD (vršilec dolžnosti) tašči. Zgodbice o svoji tašči je že slišal, je zmaj, njega tudi slučajno ne mara, ker je navaden hišnik in ne veledirektor multimiljonskega podjetja, ima stroga pravila, kaj lahko in česa ne, pa da ne bi slučajno kdo omenil njenega sivega pramena, ki ga ima že od časa Clintona, ampak ga vztrajno zanika, da ne obstaja. Saj ima ogromno problemov s samozavestjo in se boji, kaj si bodo mislili, da je pri rosnih 65 letih že osivela. 

Ona je še mlada in močna, z možem sta še vedno "aktivna", in to večkrat na dan, pred, med in po kosilu, tudi če imata obiske. In tako naš glavni lik z odporom, ampak z namenom pride k tašči in glej ga zlomka, že od prvega momenta gre vse narobe, najprej ponesreči pohodi njen najljubši grm z vrtnicami, s kovčkom opraska še ne štirinajst dni star parket, dobi lastno sobo s prekratko in preozko posteljo, s tako uničenim jogijem, da z ritjo drajsa po letvicah. 

Seveda je vikend poln nezgod in nesreč, tašča ga ne mara do zadnjega momenta, ko po astronomskem prepiru in ko Kristen Stewart (glavna ženska vloga, punca od Adama) odide v solzah, raztrgana med obema, kako se naj odloči, med družino ali svojim srcem, ugotovita, da lahko oba izgubita nekaj, kar jima je preblizu srca, in da morda le nista tako napačna, samo skupno pot morata izbrati. 

Seveda je konec srečen, tašča in Adam se sprejmeta, si obljubita, da se ne bosta več kregala, in ravno ko se poslavljata, naš Adam nenamerno pohodi taščino vrečo bolh, mu zlomi rep in priščipne bradevičko. Raje kot da se prepir ponovno začne, popakirata v avto vse stvari in VROOOOOOM proti domu.

Trapast film s trapastimi igralci in trapasto zgodbo, hvala bogu jaz nimam take tašče. Sem eden tistih, ki je zadovoljen s svojo taščo, se z njo dobro razumem in nimam problema ali strahu z njo preživet vikenda. 

In kakšna je moja tašča, je stroga vzgojiteljica, direktna oseba, optimistična in brez dlake na jeziku, dobra kuharica in odlična mama. Vgojne metode so morda malo neortodoksne, ampak vzgojila je dva krastna otroka (ki nista več otroka, po letih, seveda), dobra družba ob kavi in vedno prijatno preživet dan. Takih tašč ne delajo v izobilju, tako da upajte, da dobite tako, kot sem jo jaz, ker jaz ne menjam. 

Kakšna je pa vaša tašča? Zmaj, čivava, zahodnoazijski lemur? 

LP

Pikov As

Huliganski pedal to the metal, pop, dubstep ...????

Danes malo drugačna tema.

Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem eden tistih huliganov, ki je svoj avto spremenil v WC papir, ni ravno najlepša stvar za pogledat, ampak služi svojemu namenu (takšna so mišljenja nekaterih).

No, to lahko marsi komu pove, da se ne bojim vožnje in rad sedem za volan. Rad obračam volan, prestavljam šaltheber in obračam vrtljaje. In kaj paše k temu "huliganskemu" početju? Dobra glasba. Kaj je to dobra glasba, je itak stvar okusa posameznika. Ni mi vsaka glasba taprava za takrat, ko ga "huliganiram" po cestah.

Torej občasno bom objavil tiste komade, ki v meni vzbudijo "huligana", ker, dejmo priznat, vsak ga ima v sebi, morda ne ravno za vožnjo, pa za kako drugo zadevo, samo najti ga mora.

Komad dneva:

Bomfunk MC's - Turn it up

In kateri je vaš "huliganstvo" vzbujajoči komad?

LP
Pikov As

Aaaaah Simon

Zaradi potegavščine mojega predragega bobročohalca Simona sem izbrisal objavi Dober dan in temu podobne zadeve in A se vi na to kej spoznate. 

Čeprav se je na FB razvila precejšna debata na temo A se vi na to kej spoznate, bom zadevo objavil znova, mogoče ne ravno besedo po besedo, ampak na isti način. Moje mnjenje se še vedno ni spremenilo in tudi vaše mnenje spoštujem in upoštevam. 

Se pa opravičujem, če je izpadlo, kot da bežim pred argumenti. Kar poiščite Simona in ga nakurite. 

LP

Pikov As

Profesionalni športniki

Za tole naslednjo objavo bom verjetno prejel precej negativnih kritik, ampak tako je moje mišljenje.

Mislim, da je vsem jasno, kdaj preide šport iz rekreacije oz. amaterskega tekmovanja v službo. Profesionalni športnik opravlja šport ne kot dejavnost oz. rekreacijo, ampak kot službo, tako kot ti in jaz. 8 ur na dan (včasih tudi več) je šport njegova služba in za to je tudi plačan. Tudi sam sem športnik, amaterski - rekreativni da ne bo pomote. Rad imam šport, veliko raje se z njim ukvarjam, kot pa gledam po televiziji.

Ne razumem ljudi, ki z vso vnemo in zagrizenostjo spremljajo nekoga, ga poveličujejo v nebesa in nevem kaj še vse, ker opravlja svoje delo. A lokalnega keramičarja tudi spodbujate s transparenti, vpitjem, navijanjem, da bo uspešno položil 8 m2 ploščic pri sosedovi Marjanci? Ali pa picopeka v tvoji najljubši piceriji, a mu bo uspelo v času kosil napečt vseh 35 pic v najkrajšem možnem času brez kompromisa za kvaliteto. Verjetno ne, ker vas njihove službe ne zanimajo.

Kdaj ste nazadnje stopili do kuharja v vaši najljubši gostili in mu stisnili roko in rekli, "stari, svaka čast, kadar koli pridem, je odlično za jest, pohvalno, zaslužiš si nagrado", ali pa do vaše profesorice in ji rekli "hvala za vse, kar si naredila zame", grem stavit, da je profesorica matematike Gerta ziher naredila več za vas, kot bo kadar koli naredila Tina Maze ali Ronaldo ali Peter Prevc. Pa je ne spodbujate, ko gre v službo, s transparenti in vpitjem, kvečemu zaničujete jo, ker vam je dala "šus", ker se vi niste naučili in ste bili sami krivi.

Naši športniki so v večini zaposleni v Slovenski vojski, temu posledično jih plačujemo, jaz, ti in tvoj  ata Ferdo. Tako kot moj šef, ki me plačuje, da opravljam svoje delo, in ga ne zanima, a sem jaz z glavo pri stvari, a se mi da ali ne, tako lahko jaz pričakujem uspehe in me izgovori ne zanimajo.

In marsikdo se bo našel, ki bo trdil "jah, on predstavlja Slovenijo", aja, kok turistov ste že vprašali, če so prišli v Slovenijo zaradi Tine Maze ali pa zaradi Petra Mankoča. Športnik predstavlja Slovenijo zato, ker ima slovenski potni list, predstavlja Slovenijo zato, ker ga Slovenija plačuje, vrjemite, da ob prvi boljši ponudbi iz katere koli druge države bi odšel in predstavljal Tibet v alpskem smučanju. Hvala bogu, denar je pomemben, ampak kje sta potem slovenska zavest in nacionalni ponos?

Profesionalni šport je služba in dokler ne boste ljudje začeli spoštovat in spodbujat vseh ostalih služb, vključno s snažilkami, pomivalci posode, skladiščniki in vsem ostalim, si profesinalni športniki ne zaslužijo take hvale in spodbujanja. Sploh pa, ko se poveličuje samo uspešne športnike, vsi kričite in navijate za prekleto Mazetko, nobenega pa pol kurca ne zanima za Ferkovo ali Štuhčevo, važno da Tina zmaguje (kar letos sploh ne).

Sramota!

LP
Pikov As

Prazno nakupovalno središče ...

Že kar nekaj let delam v velikih trgovskih središčih, kjer je vedno trušč, živžav, muska in gužva. Vsak dan se najde ena stranka, ki je jezna na cel svet zaradi pomanjkanja kalcija v lobanji, ali pa kakšen mulc, ki ravno v tistem momentu zahteva točno določeno stvar, pa naj bo to plišasta igrača ali la superduperultra bob, ki si ga želi že od prejšnega desetletja.

Praktično skoraj kakršni koli zvok, ki se ga spomnite, boste slišali tekom šihta v nakupovalnih središčih in ja, tudi laježe žepnih vreč bolh se najde.

In tako ko se vrata trgovskega centra zaprejo in kakših 10 minut kasneje, ko se končno zadnja stranka odnilskokonja skozi vrata, ker prej niti kasneje ni nikakor imela časa kupit tako nujno potrebnih zoknov za podvodni vaterpolo, se začne eden meni najboljših trenutkov na šihtu, no, pred tem je treba še v linijo zložit tekstil, poravnat stojala in nikakor na vprašanje "ali je vse pospravljeno" odgovoriti z besedo "je", ker sledi "če v vojski rečeš, da je puška spucana, ti bo vodnik ziher najdu še eno malenkost in boš moral ponovno pucati". No kakor koli, ko vse to uredimo, se preoblečemo in odperutničkamo skozi vrata, center postane eno tako zavetišče miru in tišine, včasih si je kar težko predstavljat, da bi lahko tak center enkrat postal objekt miru in tišine.

Ampak tistih nekaj ur hitro mine, sploh ko moraš priti nasledni dan zjutraj v službo in vrvež se začne, dostave gor in dol, snežilke *squik* gor *squik* dol, in do tistih petnajst minut čez deveto zvečer, dobro +/- 5 minut, da se ne bo kdo repenčil, vrvež in hrup in tako dan skozi dan, 7 dni v tednu 14 ur na dan.

Razen na dneve, ko smo zaprti, ampak to je zgodba za drugi dan.

LP

Pikov As

Vračam se v blogarske vode...

I'm so excited

Nekoč, čase nazaj, sem že pisal neke vrste blog, na tisti spletni strani je bil tretiran kot dnevnik, ampak point je bil isti. Po statistikah na tisti strani je bil med bolj branimi dnevniki, včasih se še vedno vprašam, kaj je bilo tako dobrega v njem, ampak če bo tale pol tok uspešen, bo že veliko. 

Kaj lahko pričakujete od mene, resnosti bo bolj za vzorec, po večini kakšna traparija, kakšna neumnost, predvsem pa življenjski dogodki in doživetja iz mojega sveta. Ker žena pravi, da dobro kuham, pa mogoče še kak kuharski recept. 

Predvsem upam, da bom ustvaril zanimiv in zabaven blog, da ga boste imeli za sprostitev ob težkih dnevih. 

Tisti, ki me poznate že od prej, pa že veste, da lahko pričakujete kakšno "zidno plesen" in podobno. 

No pa dejmo, prva objava čaka.