Povzetek leta 2016

Evo, zaštartali smo v zadnji teden leta 2016 in spodobi se, da se ga tudi povzame, saj je bilo letošnje leto precej bolj zanimivo in pozitivno kot prejšnja leta. Ne pomnim, kdaj sem imel tako leto, kot sem ga imel letos. Res da sem se štiri leta nazaj poročil in da je bilo skoraj celo leto povezano s tem in itak je bilo to moje najljubše leto do sedaj. Ampak 2016 mu je tok za petami, da ima nos v njegovih laseh, bližje že ne bi več šlo.

Torej, dogajalo se je veliko, leto je bilo zaznamovano z uresničitvijo velikih želj in sanj. Letošnje leto je velik sredinec vsem, ki so imeli kaj proti meni in mojim željam, letos sem jaz car in naredil sem ogromno zase. Kar pa je terjalo tudi eno žrtev, na žalost, moji prihranki so bistveno manjši, kot so bili na začetku leta. No, pa da pojasnim.

1. Moje ime je Uroš in sem motorist. Tako se lahko ponosno predstavljam, če me kdo vpraša, kdo sem. Izpolnil sem si eno največjih želj, ki sem jih imel že od otroštva. Naredil sem izpit za motor, kljub slabi volji (beri: neodobravanje) mojih staršev sem se odločil, da jaz to rabim zase, ker si zaslužim.

Velika zahvala za vse skupaj gre Avtošoli Šmarca za teorijo in seveda inštruktorju GOSPODU Martinu Žuglju. Če se bo kdo od vas podal na tako pot, potem vam resnično priporočam to kombinacijo, ne samo da imajo odlične cene, Martin se vozi s tabo na svojem motorju, da imaš lažjo predstavo, kaj in kako. 1A, ni kaj! S to kombinacijo inštruktorja in šole sem vse naredil v prvo brez težav.

Temu je sledilo še obvezno kupovanje motorja. Po dolgem premisleku in kljub odsvetovanju marsikoga sem si kupil svoj sanjski motor.

 

DUCATI MONSTER 696, zanj sem plačal malo več, kot sem imel bađet, ampak je bil vreden vsakega centa. Redko se zgodi, da si uresničiš neke take sanje, ampak več o tem v drugem blogu.

2. Ker mi je smučanje priraslo zelo k srcu (prej sem bil goreč zagovornik bordanja), sem si zadnja leta smučke stalno izposojal, bilo je (glede na to, kje delam) najcenejša opcija, ki pa ni bila vedno priročna, saj jih nisem imel vedno pri roki, ko sem jih rabil, treba je bilo planirati. No, od letošnjega leta naprej to ne bo več problem, saj sem si kupil smučke. Tudi te smučke so bile moje zelo zaželene smučke, saj so me že 2 leti nazaj na testu popolnoma prepričale in takrat sem se odločil, da bom jaz te smučke imel, samo počakati bom moral, da bodo na dobrem popustu. In res, letos so bile znižane za 50 %, jah kaj pa misliš, seveda sem jih kupil, a je v tem sploh kaj dvoma ;)

3. Plezal sem bistveno manj, kot sem želel, saj zaradi službe in drugih okoliščin nekako nismo uspeli spravit skupaj kakšnega dneva več plezanja, ampak kolikor sem plezal, je bilo dovolj. Čutim in vidim, da mi smeri postajajo lažje, če bo vse po sreči, bo 2017 bolj plezalno obarvano, samo stvari se morajo poklopit.

4. Dobil sem novo pogodbo o zaposlitvi, za nedoločen čas sem postal oddelkovodja, kaj naj rečem, očitno že nekaj delam prav, da so se tako odločili. Ni nekaj najlažjega na svetu, ampak pomaga, da smo dobra ekipca, da mi ne kravžljajo vseh živcev, no vsaj ne vsak dan.

5. Instagram imam tudi, po novem. To je pa dejansko izpred dveh dni. Follow! ;)

Mislim, da je to to. Samo še na kratko:

Najljubša rastavracija leta: Bunker - res da so v Murski Soboti, ampak se resnično splača iti. Odlična hrana, še boljši ambient, vrhunsko osebje. Če vam kaj pove, so bili prvi, ki sem jim na FB napisal oceno. Pa tega res ne počnem. Tamara ga je k sreči čisto naključno našla in ni nama žal.

Komad leta: Krech & Boby feat. Zlatko (Zlatan Čordić) - RAJDRJI PART III, kakopak. Zdej smo familija. Poleg tega pa Bobyja tudi poznam! CARE!

Najljubša oseba: Žena, itak

Najljubši geocache: The Maze oh, kok noro hud, resnično priporočam, ne za prvi geozaklad, ampak ko jih imate par pod pasom, ga obiščite. 

Tako, mislim, da je pa zdaj res to to. Še teh par dni do konca leta pa začnemo jovo na novo. Če bo leto pol toliko dobro kot letošnje, bo absolutna zmaga.

Držte pesti, da dobim odgovor, ki ga čakam, saj mi bo spremenil življenje, absolutno na bolje!

Držte se, srečno, zdravo, uspešno in ne pozabite, sledite svojim sanjam, ne pustite, da vam jih drugi odrekujejo samo zato, ker lahko. Sami si morate krojiti usodo, ni važno, kaj menijo starši, svojci, partnerji vaše življenje je vaša odločitev.

PikovAS

PS.: Tudi shujšal sem par kg. Čist tako, usput vsemu. ;) 

Moja tašča je zmaj ... (beri dalje)

Nekako tako bi se začel stavek o tašči pri marsikaterem poročenem moškem. Pri meni je zgodba malo drugačna, naj pojasnim.

Moja tašča je:

Steber, ampak to ne mislim, da je stara kot korintski steber na atenski Akropoli, ampak steber, na katerega se lahko zanesem in vem, da mi bo dal podporo, ko jo bom rabil.

Martin Krpan, pa ne mislim, da je "desc", no, je močna tako fizično in še bolj močna po volji in karakterju, zato jo je težko premagati pri kakšni stvari.

"Taršica", je stroga, ampak poštena, ko si zaslužiš kritiko, jo boš slišal hitreje, kot lahko pomižikneš, pa še "okurca" te tako, da tudi jezen ne moreš bit nanjo, ampak je nate tudi ponosna takrat, ko ti nekaj uspe.

Zgled, je motivacija in zgled, kako se prebije čez življenje z vsemi vzponi in padci in kako lahko ena sama oseba poskrbi in dokaže, da je včasih dovolj, če si samo ti in tvoj najboljši prijatelj ti.

Direktna, ooo ja, nekega "lepomišenja" pri njej ni, bo povedala naravnost in brez dlake na jeziku, ampak to pove samozavestno in odločno, seveda je vedno pripravljena slišat tudi tvojo plat zgodbe. Samo poskrbi, da bo res dobra plat zgodbe, ne da se je okoli prenašat.

Oko ima sokolovo, sicer to ni vezano na dejansko dioptrijo, ampak ne rabi dolgo, da ti vidi srce in ugotovi, kam to srce rine. Zna brat karakter in si hitro ustvari natančno sliko o neki osebi. Do sedaj se še ni zmotila, sploh pri meni ne ;)

Oh, ta moja tašča, z vsemi žavbami namazana, ampak je nekaj posebnega, če bi vprašali Tamarinega bivšega fanta, bi rekel, da je zmaj, z mano, niti prvi dan, ko sva se spoznala, ni bila zmaj, z mano je poštena in direktna, sočutna in dobra, lahko ji zaupam in se zanesem nanjo.

Meni ni tašča, meni je druga mama, mi je odlična prijateljica in najboljša "ob pol prezgodaj zjutraj" sopohodnica na božični sončni vzhod. Nikoli mi ni bilo težko z njo preživet dneva ali dveh ali celo treh in dokler me ne bo razjezila (kar smo že ugotovili, da je težko), bo tako tudi ostalo.

Tako da, draga tašča, veš, da sem najmanj en klic stran in največ eno uro vožnje, čeprav sva oba malo rabila, da sva se en na drugega navadila, mi je ta najin odnos nadvse všeč in imam namen obdržat tole zadevšno.

Hvala, ker si Tamaro vzgojila tako, kot si jo, ker posledično sem z najboljšo ženo dobil še najboljšo taščo, kar je pa paket, ki si ga želijo mnogi.

Tako, upam, da zdaj veš vse, tudi to, da te imam rad in da se že veselim naslednjega srečanja.

En Ljubljančan
PikovAS

Novoletne zaobljube "kao"

Sej vem, sej vem, od novega leta je že pet mesecev, pa šele sedaj govorimo o nekih zaobljubah. Tokrat je vse skupaj malo drugače, ker novoletna zaobljuba niti ni novoletna zaobljuba. Nekako sem si rekel, da bi se letos spet spravim v izdelavo filmčkov. Pred leti (in ja, dejansko pred leti) sem sestavil kar nekaj lušnih filmčkov, narejenih čisto za domačo uporabo oz. bolj za štos kot kaj drugega. Pa so izpadli precej dobro, pa tudi če se sliši malo samohvalno!

Torej lotil sem se "gameplay" filmčkov, prvi in verjetno tudi kar nekaj naslednjih bo iz igre World of tanks, s katero si krajšam dolgočasne dneve. Ker ima video precej omejeno občistvo, mogoče ne bo za vse, če boste imeli pa kaj časa in ga pogledali, pa tudi super, kak komentar, like in share pa tudi ne bo odveč, seveda tudi dislike pride v poštev, če vam ne bo všeč ;)

Torej preden pozabim, video:

Lep teden!
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 3. in 4. dan

Danes za spremembo kar dva dneva v enem zapisu.

Čisto iskreno, včeraj se mi ni dalo pisat. Nisem še čisto v tej dnevni formi za zapise. V času Vijavaje sem uspešno dnevno pisal te neumnosti, ampak od tega je že kar nekaj let in zato sem tudi padel ven iz vsega skupaj.

Torej, včeraj, edina stvar, vredna omembe, je, da sva enega od najinih pizdunov (beri mačkov) peljala k veterinarju. Malo naju je zaskrbelo tole njegovo 3-tedensko prehladovanje in občasno krvav smrček. Kot je bilo opazit, krvav smrček ni bil posledica njunih zrakomešalskih podvigov, kar je tudi potrdila simpatična mala veterinarka. Prisežem, da so vzgojiteljice v vrcu in veterinarke ene in iste osebe. Se mi zdi, da če si simpatična žepna ženska (ponavadi tudi z manjšim oprsjem) in znaš govorit tudi z malo bolj otročjim glasom, sta ti v zibko položena dva poklica, eden je skrb za male razgrajaške šmrkavce, drugi je pa skrb za male razgrajaške kosmate šmrkavce, druge možnosti žal nimaš. Tudi če se boš lotila česa drugega, ne bo to to in slej ko prej bo sledila prekvalifikacija v skrb za take ali drugačne šmrkavce.


      
         < tole ali pa tole >





Pa da se vrnimo k najinemu pezdetu, hudega mu ni, potrjen je prehlad, ki je lahko posledica prihoda drugega pezdeta v hišo. Ker pa se tole že tako dolgo vleče, je dobil antibiotike in aminokisline za odpornost. Po domače, ne bo ga še pobralo, vsaj ne v kratkem. Sicer na žalost drugega mačkona, ampak lej, bosta morala še malo trpet en z drugim.

Preostanek dneva je žena prebila s kolegico na kavi in na Rajnholdu Mesnerju (al kako se že napiše), jaz pa doma. Delal, kar pač dela mož, ko žene ni doma. V miru brez slabe vesti pogledal film Marsovec, ki ni tako slab film, malo predvidljiv, ampak hej, kaj sem pa pričakoval. Še vedno je to Holivud. In poleg filma še igrce igral, pha zakaj pa ne.

Današni dan je bil bolj, kako bi rekel, "aktiven". Pah ja, lahko se tako reče. Z gospo in najino plezalno mentorico Anjo smo popili kavo v Mačji kavarni, ker nimava nobenega mačka doma, smo šli pit kavo v družbo osmih mačk, pa da me ne boste narobe razumeli, zelo so simpatični. Kakega devon rexa bi z veseljem odnesel v žepu.

Po spiti kavi sva se z ženo namenila v plezalni center, o katerem je že bilo govora, tokrat sva skupaj osvajala "ta malo" dvorano. Mislim, da sva bila uspešna. Najbolj všeč mi je bila ženina izjava: "Ne razumem, kako ima lahko smer s takim previsom na začetku št. 4". In čeprav gospa ne mara previsov pri plezanju, jih je uspešno premagala. Sem bil zelo ponosen nanjo. Meni so pa previsi všeč, ker ti zakomplicirajo življenje in ko uspešno prilezeš mimo, si zelo zadovoljen sam s sabo. Če kdo pleza in še ni bil v ljubljanskem plezalnem centru, naj v mali dvorani proba tiste stopničaste smeri ob oknu. Jaz sem bil čisto navdušen. Kako imaš dve stopnički, eno večjo kot drugo za premagat. Še bo treba it. Kar se bo tudi zgodilo, "ITAK".

Aja, pa še to, v lokalu v centru imajo "šalo" kave, 0,5 l kave za 2,5 enote premoženja. Pa še nagravžno dobra je. Res se splača it, če ne drugega, pejte tja samo na kavo.


LP
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 2. dan

Dan sem začel zgodaj, dovolj zgodaj, da se lahko reče, da prezgodaj za dopust. Ampak če je treba, je treba.

Danes sem dopoldne z Mirom preživel na Krvavcu, sneg ni bil ravno najboljši, ker je bilo toplo, ampak prav trpel pa tudi nisem. Prvo uro je bilo precej ledeno, tako da se je dalo precej lepo odpeljat, po tej uri so pa začeli nastajat kuclji. Lahko pohvalim Mira, mu je šlo precej lepo, počasi bo še postal pravi smučar. Današnji strup so bile Elanove Amphibio 16. Zelo lušne dilce za peljat, sicer je treba kar lepo delat z njimi, ampak peljejo se pa lepo. Elan še vedno ve, kaj dela. Tako da ga še vedno lahko mirne duše priporočam komur koli. In ne, Elan nima nič slabših robnikov, kot jih imajo drugi, nehajte me to spraševat.

Na poti proti domu sem se odločil, da ženo peljem na kosilo. Zato sva se zmenila, da ko zaključi z lektorskim društvom, me pokliče, priletim v center Ljubljane in šibneva na kosilo. Sicer se nisva mogla sprva odločit, kaj sploh bi, tako da sva na koncu pristala v manjši gostilnici ob magistratu in lahko rečem, da je bilo kosilo odlično, porcija ravno ni bila na nivoju Jurmana, ampak bila je pa ziher bolj okusna.

Dan sva zaokrožila z obiskom MGL, ogledala sva si predstavo Čudežna terapija, dobro sva se nasmejala, je vredna ogleda. Všeč mi je, da sva začela hodit v gledališče. V srednji šoli sem eno leto imel abonma za Dramo in mi res ni bilo žal. Gledališče je nekaj posebnega, nekaj veliko bolj intimnega kot kino. Čisto nekaj drugega je gledat igralca v živo in se je lažje vživet v njegov karakter kot pa v filmu. Čar dela tudi to, da tu ni kiksov, predstava mora teči po scenariju. In mislim, da sva danes doživela en kiks, Tanji Ribič (terapevtka) je telefon zletel po tleh, kar mislim, da ni bilo v scenariju. In take stvari naredijo gladelišče boljšo izkušnjo kot kino. Da o Koloseju sploh ne govorim. Če je bil včasih najboljši med najboljšimi, je zdej ratal ena ogromna brezpomenska prazna stavba, ki je svojih pet minut slave preživela dolgo dolgo nazaj. Pa ne mislit narobe, sem tista generacija, ki je obiskovala Kolosej, ko se je pojavil, in upala, da dobi karte za določen film, ki so ga hoteli vsi gledat. Zdaj grem raje v Kumuno ali praktično katerega koli mini kinov, ki so po Ljubljani.

Tako, takle dan je bil tale drugi dan dopusta.

Lep pozdrav
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 1. dan

Mislim, da smo vsi istega mnenja, da se dopusta veselimo. In ko pridemo, nestrpno odštevamo ure zadnjega delovnega dneva, da lahko rečemo na svidenje in se za teden ali dva odklopimo od službe.

Tudi jaz nisem izjema in sem že prav nestrpno pričakoval težko prigarani dopust. Zadnji dopust je bil letni na morju, ampak od takrat se je veliko dogajalo in moji možgani so postali utrujeni. Potreben sem bil tega frej tedna.

Sicer sem dopust začel že z nedeljo, ampak nedelja se pri meni ne šteje kot dopust, ker bi bil tako ali tako frej, zato sem uradno dopust začel z današnjim dnem. In kakšen dan je bil. (Zvenim, kot da sem najmanj rešil svetovno lakoto.) Ta dopust bo kar aktiven, skoraj za vse dni imam nekaj planirano. Danes se je dan začel že relativno zgodaj, ob osmih sem bil kot sova buden in postelja ni bila več udobna. Zato sem kar vstal in malo pobluzil po netu. Ženo sem ob devetih vrgel iz postelje (komaj), da sva lahko šla po opravkih. Ker grem jutri smučat, sem si šel h kolegom iz Šiške sposodit smučke in malo podebatiral kaj in kako.
Popoldne sem izkoristil, saj se je žena s kolegico namenila v hribe, jaz pa sem obiskal ljubljanski plezalni center, ker že dolgo nisem nič plezal, je blo treba malo zmatrat prste. Sicer ni šlo čisto po planih, se vidi, da dolgo nič nisem plezal, ampak nekaj je pa ratalo. Plezalke so še vedno neudobne, nekaj moči imam še vedno v rokah, tehnike mi pa še nekaj manjka, kljub vsemu nekam sem pa prilezel.


Takole je pa tole zgledalo.

Priznam, večer bo zelo na izi, že ko sem prišel domov, sem se posvetil igri World of Tanks in končno končal misijo za Heavy tank št: 15. KONČNO! Bil je že čas.

Žena bo pa vsak cajt končala večerjo, tako da bom tudi jaz zaključil tale zapis, sej sem dost napisal, al se mi samo zdi.

ENIVEJ, lepo bodite, se beremo!

LP
PikovAS