Zadnje čase se trudim, da bi se ognil poznim večerjam, saj ni najbolj zdravo za telo, če jemo pozno zvečer in gremo potem hitro spat oz. bolj kot na zdravje to vpliva na odvečno telesno težo. Zato sem včeraj bolj kot ne (čeprav lačen kot sam satan) nejevolno privolil v večerjo, ki mi jo je bila pripravljena naredit moja najljubša žena.
Nič posebnega, nič težkega, enostavna kajzarica z viki kremo. Sej ne moreš nič zgrešit. Ali pač?
Ko me Tamara prepriča v večerjo, pravi da bi si samo še nekaj rada sprintala, kar ni nič hudega, nič takega, minutka gor ali dol ne igra nobene vloge.
Moja žena si naprinta koledar miganja in se hladno tebi nič meni nič usede nazaj na kavč in nadaljuje s svojim delom.
"Hmm, ok, morda si bo samo spravila urnik, potem se bo pa pripravila tisto omenjeno večerjo?"
Tamara se zatopi v delo, nadene nove super duper modre sonijeve slušalke in gladko ne jebe žive sile.
"OK, mogoče je ravno sredi nekega dela, nič zato, bo že ... vsak čas ... no ... Tami? ... W you no making dinner?"
Tako sedim, pišem objave za blog, pa mi Tamara nekaj reče, "kaj, draga, si pozabila na večerjo, noben problem ni bil počakat še to minuto", ne, nekaj v zvezi z mojim tipkanjem.
Sedim naprej in tipkam "kako draga, si se spomnila na večerjo?", ne, še vedno o mojem tipkanju ...
Sedim dalje, skladam stavke in entram odstavke "reci draga, kaj ti je le prišlo iz riti v glavo, da si omenjala večerjo, al te morm s pancarji tok v rit nasuvat, da ti bo nazaj v glavo skočila?", nobenega presenečenja, spet nekaj o mojem tipkanju.
Ugotovitev večera je bila, da s to ponujeno večerjo nič ne bo, vredu, da vidim, kok časa bo tole trajalo, sam pri sebi crkujem od smeha in kujem zlobne načrte.
Odpravim se spat, zjutraj moram zgodaj iz postelje, saj me čaka služba in očitno močno potreben zajtrk. OOO zajtrk, kako sem ga težko pričakoval, saj s praznim želodcem z lahkoto sanjam o hrani, že tako se ne rabim preveč pomatrat, da pomislim na hrano.
O_o "Da, draga, mogoče tista večerja tik pred spanjem, ti je le prijadrala v kumaro?" ne, na žalost še vedno ne, nekje okoli dvanajsternika se je zataknila, vse, kar dobim, je "pridem hitro za tabo, mi pustiš lučko prižgano?"
Noben problem, draga, tega pa že ne bom pozabil.
Moja predraga ljubezen prileze v postelji hitro za mano. Še vedno brez večerje se ukida pod kovter.
No, takrat sem bil pa dokončno prepričan, da s to večerjo ne bo nič, razen če je v spalno srajčko namesto joškov slačila kajzarce, da pa o hranjenju viki kreme sploh ne pomislim, kje bi vse lahko bila.
"Tami, a sem lahko malo zloben?"
"Ja pa bodi."
"Hvala za večerjo!"
"Kaj, a je bilo premalo?"
"Kakšno večerjo, maco???"
Sledil je tako močan vdih, da sem začutil pomanjkanje kisika v sobi, končno sem dojel, kako se počutijo asmatiki, ko jim začne zmanjkovat zraka.
Sledili so vsi od "o šit" do "sori" do "fak" itd. itd.
Tako sem šel spat, lačen, z glasnim kruljenjem v želodcu in kajzarcami v mislih ... tiste lepe mehke kajzarce, za povrhu pa še viki krema, idealna mešanica med belo in temno, kako se prelivata na polovički kajzarce kot sodobna umetnost, predstavljata zadovoljstvo, veselje, potešenje, predstavljata podaljšanje živlenja, kako se prelivata bela in črna, sej ne veš, kera je boljša, posamezno sta super, ampak skupaj pa ekstaza in perfekcija.
Žal je to ostalo samo v moji glavi, še moj želodec je imel solzna lička, ko je pomislil na večerjo, ki je ni bilo.
Je bila tudi vam kdaj obljubljena večerja, ki nikoli ni prispela?
Obstaja še njena plat zgodbe, čeprav ji ni čisto za vrjet, preberete jo lahko tukaj ---> Hvala za večerjo
LP
Pikov As
Ni komentarjev:
Objavite komentar