Ko prideš zvečer domov, po vselitveni žurki, se prav veseliš postelje, stopiš skozi vrata in ...
Nič, mačka nikjer, ok, verjetno spi, ni problema, pogledaš po stanovanju, mačka nikjer, pogledaš po stanovanju staršev, mačka nikjer, pogledaš v kabinet, na balkona, mačka nikjer, vse skupaj postane precej resno.
Kje za božjo mater je maček. Oba s Tamaro naju zgrabi panika, se oblečeva, megalajtke v roko in ven.
Pogledaš okoli hiše, pogledaš v lopo, pogledaš pod drevesa, mačka nikjer, ne duha ne sluha o mačku. Panično hodiš gor in dol po ulici in ga kličeš, mačka nikjer, lezeš po mokri travi, skoraj da po sosednjih dvoriščih skačeš, mačka nikjer, po uri in pol iskanja nekako obupaš, narediš plan, kako boš naredil plakate, poklical v zavetišče, objavil na FB. In morm priznat, potočil sem tudi kakšno solzico.
Ob pol petih zaključiva iskanje in se nekako spraviva spat, čeprav nič kaj dosti ne spiva, preden sva šla, spat sem očetu napisal sporočilo, da mačka ni in da me naj takoj zjutraj zbudi.
Po dobri urci spanca oče prileti v spalnico in mu ne gre v glavo, kako ni mačka, kje je maček. Odleti dol in čez par sekund pride nazaj gor z mačkom v naročju. Nama s Tami se je odvalil kamen od srca, maček je bil cel cajt doma, oče ga je nenamerno zapru v omaro z oblačili in je celo noč pridno spal v omari.
Skratka, maček naju je čukasno gledal, zakaj sva tako vesela, da ga vidiva, midva sva bila pa vesela na splošno, da je macko doma.
Oh ja, maček, mislim, da nama je skrajšal življenjsko dobo za kako leto ali dve.
Kaj nama je tega treba?
PikovAS
Ni komentarjev:
Objavite komentar