Moja tašča je zmaj ... (beri dalje)

Nekako tako bi se začel stavek o tašči pri marsikaterem poročenem moškem. Pri meni je zgodba malo drugačna, naj pojasnim.

Moja tašča je:

Steber, ampak to ne mislim, da je stara kot korintski steber na atenski Akropoli, ampak steber, na katerega se lahko zanesem in vem, da mi bo dal podporo, ko jo bom rabil.

Martin Krpan, pa ne mislim, da je "desc", no, je močna tako fizično in še bolj močna po volji in karakterju, zato jo je težko premagati pri kakšni stvari.

"Taršica", je stroga, ampak poštena, ko si zaslužiš kritiko, jo boš slišal hitreje, kot lahko pomižikneš, pa še "okurca" te tako, da tudi jezen ne moreš bit nanjo, ampak je nate tudi ponosna takrat, ko ti nekaj uspe.

Zgled, je motivacija in zgled, kako se prebije čez življenje z vsemi vzponi in padci in kako lahko ena sama oseba poskrbi in dokaže, da je včasih dovolj, če si samo ti in tvoj najboljši prijatelj ti.

Direktna, ooo ja, nekega "lepomišenja" pri njej ni, bo povedala naravnost in brez dlake na jeziku, ampak to pove samozavestno in odločno, seveda je vedno pripravljena slišat tudi tvojo plat zgodbe. Samo poskrbi, da bo res dobra plat zgodbe, ne da se je okoli prenašat.

Oko ima sokolovo, sicer to ni vezano na dejansko dioptrijo, ampak ne rabi dolgo, da ti vidi srce in ugotovi, kam to srce rine. Zna brat karakter in si hitro ustvari natančno sliko o neki osebi. Do sedaj se še ni zmotila, sploh pri meni ne ;)

Oh, ta moja tašča, z vsemi žavbami namazana, ampak je nekaj posebnega, če bi vprašali Tamarinega bivšega fanta, bi rekel, da je zmaj, z mano, niti prvi dan, ko sva se spoznala, ni bila zmaj, z mano je poštena in direktna, sočutna in dobra, lahko ji zaupam in se zanesem nanjo.

Meni ni tašča, meni je druga mama, mi je odlična prijateljica in najboljša "ob pol prezgodaj zjutraj" sopohodnica na božični sončni vzhod. Nikoli mi ni bilo težko z njo preživet dneva ali dveh ali celo treh in dokler me ne bo razjezila (kar smo že ugotovili, da je težko), bo tako tudi ostalo.

Tako da, draga tašča, veš, da sem najmanj en klic stran in največ eno uro vožnje, čeprav sva oba malo rabila, da sva se en na drugega navadila, mi je ta najin odnos nadvse všeč in imam namen obdržat tole zadevšno.

Hvala, ker si Tamaro vzgojila tako, kot si jo, ker posledično sem z najboljšo ženo dobil še najboljšo taščo, kar je pa paket, ki si ga želijo mnogi.

Tako, upam, da zdaj veš vse, tudi to, da te imam rad in da se že veselim naslednjega srečanja.

En Ljubljančan
PikovAS

Novoletne zaobljube "kao"

Sej vem, sej vem, od novega leta je že pet mesecev, pa šele sedaj govorimo o nekih zaobljubah. Tokrat je vse skupaj malo drugače, ker novoletna zaobljuba niti ni novoletna zaobljuba. Nekako sem si rekel, da bi se letos spet spravim v izdelavo filmčkov. Pred leti (in ja, dejansko pred leti) sem sestavil kar nekaj lušnih filmčkov, narejenih čisto za domačo uporabo oz. bolj za štos kot kaj drugega. Pa so izpadli precej dobro, pa tudi če se sliši malo samohvalno!

Torej lotil sem se "gameplay" filmčkov, prvi in verjetno tudi kar nekaj naslednjih bo iz igre World of tanks, s katero si krajšam dolgočasne dneve. Ker ima video precej omejeno občistvo, mogoče ne bo za vse, če boste imeli pa kaj časa in ga pogledali, pa tudi super, kak komentar, like in share pa tudi ne bo odveč, seveda tudi dislike pride v poštev, če vam ne bo všeč ;)

Torej preden pozabim, video:

Lep teden!
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 3. in 4. dan

Danes za spremembo kar dva dneva v enem zapisu.

Čisto iskreno, včeraj se mi ni dalo pisat. Nisem še čisto v tej dnevni formi za zapise. V času Vijavaje sem uspešno dnevno pisal te neumnosti, ampak od tega je že kar nekaj let in zato sem tudi padel ven iz vsega skupaj.

Torej, včeraj, edina stvar, vredna omembe, je, da sva enega od najinih pizdunov (beri mačkov) peljala k veterinarju. Malo naju je zaskrbelo tole njegovo 3-tedensko prehladovanje in občasno krvav smrček. Kot je bilo opazit, krvav smrček ni bil posledica njunih zrakomešalskih podvigov, kar je tudi potrdila simpatična mala veterinarka. Prisežem, da so vzgojiteljice v vrcu in veterinarke ene in iste osebe. Se mi zdi, da če si simpatična žepna ženska (ponavadi tudi z manjšim oprsjem) in znaš govorit tudi z malo bolj otročjim glasom, sta ti v zibko položena dva poklica, eden je skrb za male razgrajaške šmrkavce, drugi je pa skrb za male razgrajaške kosmate šmrkavce, druge možnosti žal nimaš. Tudi če se boš lotila česa drugega, ne bo to to in slej ko prej bo sledila prekvalifikacija v skrb za take ali drugačne šmrkavce.


      
         < tole ali pa tole >





Pa da se vrnimo k najinemu pezdetu, hudega mu ni, potrjen je prehlad, ki je lahko posledica prihoda drugega pezdeta v hišo. Ker pa se tole že tako dolgo vleče, je dobil antibiotike in aminokisline za odpornost. Po domače, ne bo ga še pobralo, vsaj ne v kratkem. Sicer na žalost drugega mačkona, ampak lej, bosta morala še malo trpet en z drugim.

Preostanek dneva je žena prebila s kolegico na kavi in na Rajnholdu Mesnerju (al kako se že napiše), jaz pa doma. Delal, kar pač dela mož, ko žene ni doma. V miru brez slabe vesti pogledal film Marsovec, ki ni tako slab film, malo predvidljiv, ampak hej, kaj sem pa pričakoval. Še vedno je to Holivud. In poleg filma še igrce igral, pha zakaj pa ne.

Današni dan je bil bolj, kako bi rekel, "aktiven". Pah ja, lahko se tako reče. Z gospo in najino plezalno mentorico Anjo smo popili kavo v Mačji kavarni, ker nimava nobenega mačka doma, smo šli pit kavo v družbo osmih mačk, pa da me ne boste narobe razumeli, zelo so simpatični. Kakega devon rexa bi z veseljem odnesel v žepu.

Po spiti kavi sva se z ženo namenila v plezalni center, o katerem je že bilo govora, tokrat sva skupaj osvajala "ta malo" dvorano. Mislim, da sva bila uspešna. Najbolj všeč mi je bila ženina izjava: "Ne razumem, kako ima lahko smer s takim previsom na začetku št. 4". In čeprav gospa ne mara previsov pri plezanju, jih je uspešno premagala. Sem bil zelo ponosen nanjo. Meni so pa previsi všeč, ker ti zakomplicirajo življenje in ko uspešno prilezeš mimo, si zelo zadovoljen sam s sabo. Če kdo pleza in še ni bil v ljubljanskem plezalnem centru, naj v mali dvorani proba tiste stopničaste smeri ob oknu. Jaz sem bil čisto navdušen. Kako imaš dve stopnički, eno večjo kot drugo za premagat. Še bo treba it. Kar se bo tudi zgodilo, "ITAK".

Aja, pa še to, v lokalu v centru imajo "šalo" kave, 0,5 l kave za 2,5 enote premoženja. Pa še nagravžno dobra je. Res se splača it, če ne drugega, pejte tja samo na kavo.


LP
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 2. dan

Dan sem začel zgodaj, dovolj zgodaj, da se lahko reče, da prezgodaj za dopust. Ampak če je treba, je treba.

Danes sem dopoldne z Mirom preživel na Krvavcu, sneg ni bil ravno najboljši, ker je bilo toplo, ampak prav trpel pa tudi nisem. Prvo uro je bilo precej ledeno, tako da se je dalo precej lepo odpeljat, po tej uri so pa začeli nastajat kuclji. Lahko pohvalim Mira, mu je šlo precej lepo, počasi bo še postal pravi smučar. Današnji strup so bile Elanove Amphibio 16. Zelo lušne dilce za peljat, sicer je treba kar lepo delat z njimi, ampak peljejo se pa lepo. Elan še vedno ve, kaj dela. Tako da ga še vedno lahko mirne duše priporočam komur koli. In ne, Elan nima nič slabših robnikov, kot jih imajo drugi, nehajte me to spraševat.

Na poti proti domu sem se odločil, da ženo peljem na kosilo. Zato sva se zmenila, da ko zaključi z lektorskim društvom, me pokliče, priletim v center Ljubljane in šibneva na kosilo. Sicer se nisva mogla sprva odločit, kaj sploh bi, tako da sva na koncu pristala v manjši gostilnici ob magistratu in lahko rečem, da je bilo kosilo odlično, porcija ravno ni bila na nivoju Jurmana, ampak bila je pa ziher bolj okusna.

Dan sva zaokrožila z obiskom MGL, ogledala sva si predstavo Čudežna terapija, dobro sva se nasmejala, je vredna ogleda. Všeč mi je, da sva začela hodit v gledališče. V srednji šoli sem eno leto imel abonma za Dramo in mi res ni bilo žal. Gledališče je nekaj posebnega, nekaj veliko bolj intimnega kot kino. Čisto nekaj drugega je gledat igralca v živo in se je lažje vživet v njegov karakter kot pa v filmu. Čar dela tudi to, da tu ni kiksov, predstava mora teči po scenariju. In mislim, da sva danes doživela en kiks, Tanji Ribič (terapevtka) je telefon zletel po tleh, kar mislim, da ni bilo v scenariju. In take stvari naredijo gladelišče boljšo izkušnjo kot kino. Da o Koloseju sploh ne govorim. Če je bil včasih najboljši med najboljšimi, je zdej ratal ena ogromna brezpomenska prazna stavba, ki je svojih pet minut slave preživela dolgo dolgo nazaj. Pa ne mislit narobe, sem tista generacija, ki je obiskovala Kolosej, ko se je pojavil, in upala, da dobi karte za določen film, ki so ga hoteli vsi gledat. Zdaj grem raje v Kumuno ali praktično katerega koli mini kinov, ki so po Ljubljani.

Tako, takle dan je bil tale drugi dan dopusta.

Lep pozdrav
PikovAS

Težko pričakovani dopust (ta kratek), 1. dan

Mislim, da smo vsi istega mnenja, da se dopusta veselimo. In ko pridemo, nestrpno odštevamo ure zadnjega delovnega dneva, da lahko rečemo na svidenje in se za teden ali dva odklopimo od službe.

Tudi jaz nisem izjema in sem že prav nestrpno pričakoval težko prigarani dopust. Zadnji dopust je bil letni na morju, ampak od takrat se je veliko dogajalo in moji možgani so postali utrujeni. Potreben sem bil tega frej tedna.

Sicer sem dopust začel že z nedeljo, ampak nedelja se pri meni ne šteje kot dopust, ker bi bil tako ali tako frej, zato sem uradno dopust začel z današnjim dnem. In kakšen dan je bil. (Zvenim, kot da sem najmanj rešil svetovno lakoto.) Ta dopust bo kar aktiven, skoraj za vse dni imam nekaj planirano. Danes se je dan začel že relativno zgodaj, ob osmih sem bil kot sova buden in postelja ni bila več udobna. Zato sem kar vstal in malo pobluzil po netu. Ženo sem ob devetih vrgel iz postelje (komaj), da sva lahko šla po opravkih. Ker grem jutri smučat, sem si šel h kolegom iz Šiške sposodit smučke in malo podebatiral kaj in kako.
Popoldne sem izkoristil, saj se je žena s kolegico namenila v hribe, jaz pa sem obiskal ljubljanski plezalni center, ker že dolgo nisem nič plezal, je blo treba malo zmatrat prste. Sicer ni šlo čisto po planih, se vidi, da dolgo nič nisem plezal, ampak nekaj je pa ratalo. Plezalke so še vedno neudobne, nekaj moči imam še vedno v rokah, tehnike mi pa še nekaj manjka, kljub vsemu nekam sem pa prilezel.


Takole je pa tole zgledalo.

Priznam, večer bo zelo na izi, že ko sem prišel domov, sem se posvetil igri World of Tanks in končno končal misijo za Heavy tank št: 15. KONČNO! Bil je že čas.

Žena bo pa vsak cajt končala večerjo, tako da bom tudi jaz zaključil tale zapis, sej sem dost napisal, al se mi samo zdi.

ENIVEJ, lepo bodite, se beremo!

LP
PikovAS  

Povzetek leta 2015

Ko takole hodiš po praznični Ljubljani, se vprašaš, kam je leto šlo. Saj si imel še pred "mesecem dni" rojsni dan, dva meseca nazaj si pa silvestroval s prijatelji. Nekako si ne moreš sestavit leta, vsaj ne časovno, kdaj se je vse skupaj zgodilo, kako pa le bi, saj si ravno prišel z letnega dopusta na morju, pa je že december, kje je pa vse prej in vmes, noben ne zna povedat.

Pa če sem se po parih mesecih odločil spet malo pisat in kvasit neumnosti, ponavadi je zanimivo brat vse, kaj se je zgodilo v letu. Če se sploh vsega spomnim. Torej tale povzetek leta tudi slučajno ne bo kronološki, niti ne razvrščen po pomembnosti, sej ne vem, kaj je bolj pomembno in kaj ni.

Pa ker imam slučajno to v mislih, se bo začelo z začetkom leta.

Samo leto se je začelo s super silvestrovanjem, ampak z grenkim priokusom. Sicer ne vem, koliko bi o tem točno razlagal na blogu, veste tisti, ki vas imam rad. Vse skupaj se je začelo s težkim srcem, ko ti zdravnik malo pokvari plane oz. kako bi se reklo na žalost postavi na realna tla, nekako ne moreš ravno skakat ob prazničnem vzdušju. Ponavadi pravijo, da se po začetku leta leto pozna, ampak hvala bogu se je obrnilo, da ni ravno najbolj res.

Lanska smučarska sezona je bila precej uspešna, nabral sem nekaj smučarskih dni, največ z Elvisom, nekaj celo z Mirotom. In ko te človek na smrt nasmeje, ko ti reče po nekajurnem tečaju smučanja: "Zdej vas razumem vse, ki z mano hodte na kolo." To je bila izjava zime. Spoznanje, da kolesarska kondicija nima nobene veze s smučarsko je zlata vredna.

Do poletja nekih posebnih dogodkov ni bilo, vsaj ne omembe vrednih.

Pred poletjem sem imel še kak dan ali dva plezanja. Aja, tako za info, plezanje je postalo eden od mojih najljubših športov, sicer borilnih veščin ne more prekašat, ampak je pa zelo blizu. Plezanje mi je všeč predvsem zato, ker si odvisen od samega sebe. Samo ti si lahko pomagaš priplezat na vrh, premagat strah, zakrulit na vse pretege in se dvignit za 1 meter bližje vrhu.

Najprej tisti bolj depro trenutek. V Italiji v eni smeri sem se malo zataknil, nič nevarnega, ampak nekako nisem in nisem našel poti naprej, sem se trudil, res sem se. V trenutku sem v misli dobil nekaj, kar nihče noče slišat od svojih staršev. Moj oče zna bit včasih zelo kritičen, sploh glede stvari, ki jih ne pozna, oz. o tem ne ve kaj dosti. Čeprav ni nikoli nič slabega povedal o mojem plezanju, saj tudi ni imel kaj za povedat, več kot kakšne slike ni videl, pa še to ni ravno deloval navdušen, pa se je v moje misli prikradlo "ti tega neznaš", "kako pa boš ti to če ne veš nič o tem". V tistem momentu nisem mogel naprej, enostavno obupal sem sam nad sabo, zato ker mi je nekdo nekoč nekaj rekel, kar ni imelo nobene povezave s plezanjem. Ker pri plezanju rabiš samozavest, je takrat nisem več imel. Hotel sem dol in samo dol, vržt plezalke v grmovje in it domov. Tisti dan sem imel v trenutku pokvarjen, ker sem podvomil vase samo zato, ker mi je glava odpovedala.

Po tisti "preplezani" Italiji, sem komaj čakal morje, dopust in ponovni napad na plezalne smeri. Nekako sem počistil tisto v glavi, si zastavil cilj, da hočem splezat naprej smer, ker vem, da zmorem. Plezanje naprej pomeni, da plezaš prvi in vrv še ni napeljana. Je bolj naporno, potrebuješ več zbranosti in moraš plezat bolj z glavo kot pa na moč. In dopust je prišel, s plezalnima mentorjema smo se odpravili v baško plezališče. Vroče kot svinja, dostop čist v pizdi, no vsaj ornk se ogreješ, ko prideš do stene. Prvi dan, spoznavanje s steno in ugotovitev, da tole bo pa šlo, odlično počutje, glava na mestu, tale dopust bo zmaga. Drugi dan, po prvotnih dveh osvojenih vrhovih je padla odločitev, jaz grem naprej, pa če umrem. Res, prva smer ni bila težka, zahtevnostna ocena je bila dokaj nizka, ampak za mojo glavo je bila super. Treme ni bilo, glava na mestu, Tamara, Anja in David ob strani, tole bo šlo. In res, prvi osvojen vrh s plezanjem naprej, prva prava uradno preplezana smer, seveda je bil na vrhu zelo glasen "WAAAA". Tami je bila baje da nekaj ponosna name. Za nameček pa še takoj po preplezani smeri, takoj naskok na še eno, za celo oceno težjo smer, tudi ta je bila premagana. In ko sem še v drugo na ves glas zavpil, sem si mislil, kaj bo on men govoru, kaj znam in kaj ne, ravnokar sem preplezal dve smeri eno za drugo, gladko, brez zapletov, samozavestno. Kje si zdej, da bi to videl, da boš končno dojel, da ne moreš za vse rečt, sej tega pa ne znaš oz. ne moreš. Ponosen sem bil sam nase. Tudi kasneje v letu, ko smo osvajali Črni kal, sem eno zlizano ogabno smer preplezal dvakrat, res da ne gladko in brez obešanja, ampak tokrat se nisem pustil, tiste negativne besede sem pustil daleč zadaj in se nisem več ozrl na njih. Znam in zmorem, dokazano.

Madonca bo tole dolg zapis. Drugi dve stvari, ki sta še omembe vredni, no, ajde, tri.

Zamenjala sva avto, moje prepoznavne Kie ni več, sedaj drugemu mulčku služi kot sredstvo do svobode. Zamenjala sva jo za Opla, karavana, avtomatika, dizla, raketa, noro zadovoljen, tako da sta že dva Opla pri bajti.

Druga stvar, odločil sem se, da si izpolnim eno večjih želj, ki jih imam že od otroštva. Naredit grem izpit za motor, sicer moji starši niso najbolj zadovoljni z idejo, ampak tokrat se ne pustim. Naredil ga bom in kupil si bom motor, pa naj stane, kar hoče, Tamara me podpira, to je pa tudi pomembno. Prevečkrat v življenju sem gledal na mnenja drugih, tokrat pač ne, Tamarino mnenje upoštevam, drugih pač ne.

Aja, tretja stvar, tudi uradno sem v službi postal oddelkovodja, očitno že nekaj delam prav, da je ravno mene izbrala, ne da se branim. Dobil sem spet malo novega zagona, veliko nove motivacije, da se še dodatno izkažem in pokažem, kaj znam. Če sem lahko pri 17 letih vodil svojo skupino pri karateju, ja ga ni vrag, da ne bom še tele grupe "tabolše" službene kompanije. Če komu ni prav, je to njegov problem, to mene ne moti.

Leto 15, predvsem uspešno leto, kljub slabemu začetku, zelo negativni prvi tretjini, se je na koncu izkazalo kot zelo lušno leto. Če sem se kaj naučil iz tega, je predvsem to, da ne smeš obupat, tudi če še tako slabo kaže, leto je dolgo, mogoče se ne zdi, ampak je dovolj dolgo, da se podre in ponovno sestavi. V leto 16 odhajam z bolj pozitivnim pogledom kot 365 dni nazaj, samo upam, da ne bo kontra temu letu, imam nekaj visokih planov, mogoče malo previsokih, ampak če ne probaš, ne boš nikoli vedel. Stalo me pa drugega kot izkušnje ne bo.

Čisto samo na hitro.

Za leto 15 najlepša hvala Tamari, Barbi, Samu, Maši, Elvisu, Tjaši, Anji, Davidu, Mirotu, celemu tabolj šihtnemu kolektivu. Dobro veste, kaj ste naredili prav, če pa niste sigurni, boste pa zelo kmalu zvedeli.

Novim zmagam naproti, pa po možnosti še kak zapis v blog več. Težka je tale blogarska.

LP
PikovAS 

Auschwitz, moja izkušnja

Auschwitz, to je eden od tistih krajev, ki jih hočeš vidt, ampak jih hkrati nočeš obiskat.

Auschwitz sva si s Tamaro ogledala med najinim dopustom na Češkem, saj je bil le nekaj ur vožnje iz najinega začasnega domovanja. O zgodovini si lahko preberete ogromno na spletu, pogledate ogromno dokumentarnih filmov, zato o zgodovini ne bomo, bolj je poudarek na tem, kakšen vtis je pustil name.

*Preden berete dalje, če nočete, da dobite kakršno koli predstavo pred obiskom, ne berite dalje*

Ko se pelješ proti Auschwitzu in ko se dokončno zaveš, zdej gre pa zares, te nekako oblije en občutek nelagodja. Namen si imaš ogledat prostor, kjer je trpelo in umrlo ogromno ljudi, kjer so se dogajale stvari, katerih si ne moremo predstavljat, kraj, kjer je človek postal številka in njegov "lastnik" je postal zver. Že ko se ustaviš na parkirišču in čakaš na vstop, te nekako začne oblivat težek zrak, še po vseh teh letih se čuti smrt v zraku. V samem Auschwitzu še ne tako, ampak v Birkenauu je pa smrt še vedno v zraku.

Ok, da začnemo v Auschwitzu. Ko prestopiš vrata z zloglasnim napisom o delu, te nekako šokira vse skupaj, saj ne izgleda tako grozno, tako nekako imaš mnjenje, dokler ne začneš prebirat stvari in si ogledovat stvari. Kot zakleto je bila prva stvar, ki sva si jo ogledala, ravno soba, posvečena otrokom, ki so bili ubiti ali pa so umrli v Auschwitzu. Ko vidiš sobo, polno slik otrok, z žalostnimi izrazi na obrazih, kar nekaj še tako mladih, da se niti zavedali niso, kaj se dogaja in kaj je pred njimi, te stisne, pa ne malo.

Šokira te soba, v kateri je nekaj metrov in kak meter in pol visok zid las, ki so jih postrigli ujetnikom. Prebral sem, da so nabrali za več kot tono las. Malo se zamislite, koliko je tona las. Če te slike otrok ne stisnejo pri srcu, te stisne, ko vidiš njihova oblačila in obutev, pa ne samo njihova, ko vidiš malo morje čevljev, očal, umetnih nog in bergel, takrat se zaveš, v kakšni obsežnosti se je vse to dogajalo. No, vsaj misliš da veš.

Sicer smo za ogled Auschwitza imeli čisto premalo časa, ampak dovolj, da pusti pečat. Ko stopiš v plinsko celico in vidiš sledi nohtov, ko so ljudje z zadnjimi močmi iskali pobeg pred smrtjo, si lahko predstavljaš, da metode smrti niso bile hitre, srečo si imel, če te je dočakal strelski vod.

Birkenau je čisto druga zgodba, za tiste, ki ne veste, kaj je to, to je kraj, kjer se je dogajal Shindlerjev seznam. Če misliš, da je Auschwitz kraj smrti, dokler ne prestopiš  vrat Birkenaua, ne veš čisto točno, v kaj se spuščaš. V Birkenauu ni nič veliko za vidt, vse, kar lahko vidiš, je nekaj barak, kamor so poslali tiste, ki so bili označeni za takojšnjo smrt, in nekaj zidanih hiš, kamor so poslali tiste, za katere so menili, da jih še rabijo za take ali drugačne namene. Ko prvič zagledaš Birkanau, se šele zaveš, v kakšnem obsegu je bilo to zamišljeno. Ko dejansko ne vidiš konca, kje se vse skupaj konča, takrat ti je jasno, s kakšno učinkovitostjo in s kakšno natančnostjo so si to Nemci zamislili.

Ko po več kot 200 metrih hoje prideš na konec železniškega tira in vidiš ostanke dveh plinskih celic na vsaki strani, v vsaki placa za okoli 200 ljudi, veš, da je bila to tovarna smrti.

In če si imel srečo, da sta oba z ženo/možem ostala živa in sta bila označena kot "uporabna" in bila poslana vsak na svojo stran kampa, sta si lahko namenila vsaj kak pogleda ali dva, kak zamah v vspodbudo, da bo vse vredu in da bosta oba rešena, in prej ali slej je prišel čas, ko enega ni bilo več, čeprav so se zavedali, da je smrt neizogibna je vseeno bolelo, ko čez noč ali celo huje pred tvojimi očmi tvoje ljubljene osebe ni bilo več, ostal si sam zaprt z drugimi, ki ti niso mogli biti v podporo, saj so se tako kot ti zavedali, da je pred tabo bridki konec, samo vprašanje časa je, kdaj boš na vrsti.

Ko si tam sedel v obupu in čakal, da prideš na vrsto, ko nič ni pomagalo, ne moledovanje ne poizkus pobega, umiral si od lakote, trpel zaradi bolečin, vse, kar si videl, je bil črn dim, ki se je valil ven iz drugega konca kampa, in vedel si, da je pred tabo samo še ena pot, zadnjih 100 metrov, kjer ne pomeniš nič, kjer nisi vreden nič, kjer je vse, kar si, številka v zvezku ubitih na tisti dan.

Človeško življenje je preveč vredno, da bi dopustili, da se kaj takega še kdaj zgodi. Samo zato, ker nekdo razmišlja drugače kot ti, veruje v drugega boga, nosi drugačno barvo dresa ali pa govori drugi jezik, je druge polti in ljubi drugo osebo, še ne pomeni, da je manj vreden. Pusti ljudem, da živijo svoje živlenje imajo svoje razmišljanje in prepričanje. Kdo si ti, da jim boš vsiljeval svoje.

Moramo biti strpni do drugih! Še vedno smo vsi eno in isto, včasih se ne strinjamo, ampak to ne pomeni, da ne moremo živet en z drugim.

LP
PikovAS