Pikov As in kuhalnica #1

MLADI GOVEJI HRBET S KROMPIRJEVIMI POLPETI

Preden začnemo s pripravo pojedine, dajmo nekaj razčistit. Moji recepti bodo vsebovali sol, olje, maslo in ostale "nezdrave" zadeve, ker nisem osredotočen na zdravo prehrano.

Aja, ne pričakujte točnih količin sestavin, kuhajte po občutku. Nekomu bo bolj všeč pekoče, nekomu bolj slano, jaz vas ne omejujem, samo predlagam, kaj dajte notri. 

In opravičujem se Mateju za neznaje kuharskega žargona.

OK, preidimo k bistvu. 

Kaj bomo potrebovali?

GLAVNE SESTAVINE:

Mladi goveji hrbet brez kosti (Sirloin)

Manjši por

Krompir

Gozdni med

Limona

Olivno olje 

ZAČIMBE:

Čili v prahu

Sol in poper (po možnosti z mlinčkom, da bo sveže mlet)  "DDDDD"

Timijan (suhi ali še raje sveži)

Česen v prahu

PRIPRAVA:

Čas kuhanja: odvisno od tega, kako hitro lupite čebulo.

Marinada: Ožamemo limono in ji dodamo olivno olje, čili v prahu, tisti, ki niste ljubitelji pekočih stvari, dodajte majhno količino čilija samo za okus, ostali pa ne pretiravajte, ker boste pokvarili vse okuse, ki se bodo nabrali na mesu. Dodamo še česen v prahu, sol in poper, na koncu pa še zvrhano čajno žličko medu. Kar se medu tiče, lahko dodamo kateri koli med. Vse skupaj dobro premešamo, po potrebi dodamo še sol in poper, da bodo okusi bolj jasni. Ko se med lepo raztopi, damo notri meso, ne pustimo ga v prevelikih kosih, in ga pustimo počivat. Na vsake toliko ga malo obrnemo ali prelijemo z marinado, da se bo lepo napil z obeh strani. 

Olupimo krompir in ga damo kuhat, medtem na drobno nasekljamo por in malo pogledamo, kako je kaj z mesom, da ga ni slučajno maček že odnesel. Ko je krompir kuhan, ga odcedimo in ohladimo pod hladno vodo, da bo lažje naredit polpete, zmečkamo, dodamo por, sol, grobo mleti poper (zato prav pride poper z mlinčkom), timijan. Vse skupaj dobro premešamo in naredimo polpetke.

Zdej pa zabavni del.

Pripravimo dve ponvi, v obe damo olivno olje in segrejemo na visoko temparaturo. Sploh za meso, ponev naj bo super vroča, ko boste spustili zrezek notri, mora takoj zacvrčati. Meso pecite tako dolgo, kot vam je všeč pečen tak kos mesa. Rare, medium, medium well, well done, najbolj piporočam medium, nikakor pa ne well done, ker boste morali zunanjost skoraj zažgat, kar pa izgubi vse okuse. Meso obračajte s kleščami, ne z vilico, da vam sokovi ne bodo iztekali. Tik pred koncem dolijte še preostalo marinado, da se malo zgosti, in to je to. Za polpete pa mislim, da ne rabite nekih groznih navodil, popecite jih, da dobijo lepo rjavo barvo, ker so že predkuhani, jih ne rabite žgat v ponvi.

Če boste zdržali, pustite meso počivat kakšno minutko, nikakor ga ne zarežite, preden ga daste na krožnik, naj sokovi ostanejo v zrezku. 

Ko se odločite, da je to to, da ste dost trpeli ob gledanju na meso in polpete, zagrizite in uživajte. 

Dober tek! 

Pikov AS

Odreči se sanjam?

Vsak od nas ima sanje, vsak si nekaj želi. Pa naj bo to služba, hobi, potovanje. Nekatere sanje so dosegljive, ampak kakor koli obrneš, obstajajo tudi sanje, ki se jim moraš odreči.

Zakaj bi se odrekel sanjam? To je dobro vprašanje, ne znam povedat, lahko vam povem iz svojega primera.

Nedolgo nazaj sem se odrekel enim svojih največjih sanj. Sanje, ki sem jih imel, že odkar se spomnim. Ne morem reči, da sem se odrekel sanjam za vedno, ampak vem, da dokler ne bom bogat privatnik, si jih ne morem privoščiti.

In zakaj sem se jim odrekel? Enostavno nisem več prenesel negativnih vplivov okolja na moje sanje. Na žalost so se moje sanje zdele moji okolici nemogoče. Enostavno sit postaneš poslušanja "ti tega ne znaš, kje pa boš to delal, kaj pa boš pol s tem", in kakršno koli razlago v svoj bran si podal, si naletel na predebel zid, da bi ta razlaga prišla okoli in tej osebi dopovedala, da se moti. Žal pa brez te osebe trenutno in še nekaj časa ne bom mogel začeti z izvedbo.

Potrjujoče po drugi strani pa je, ko sem letos dokazal, da znam in prekleto dobro naredim servis smuči, pa kar ne more in ne more prehvalit, kako sem "kr iz nekje" pokazal, da me nekaj zanima in sem v nečem dober.

Pa da ne boste mislili, ta primer ni edini, ko sem domov začel nosit diplome iz uspehe s tekmovanj (ga ni bilo tekmovanja, da ne bi prinesel domov vsaj ene stopničke), ko sem postal daleč daleč najmlajši trener in sodnik v klubu, so bile same pohvale in hvalospevi, ampak ko sem pa rekel, da hočem spet trenirat, pa nič ni bil preveč navdušen.

Na žalost nakaterim osebam moraš dokazati z dejanji, da si nečesa sposoben. Kaj stvari iz preteklosti niso zadosten dokaz, da če ti nekaj leži v srcu in si nečesa želiš, se boš naučil, kako to narediti bolje kot Frančiškov Robert?

Morda sem res sam kriv, da sem preveč popustil, ampak po nekaj letih negativnih vplivov enostavno nisem več zdržal. Raje pozabim na te stvari, ker jih itak ne znam. Tako kot nisem znal karateja, pa sem postal trener, tako kot nisem znal brusit smuči, pa sem postal dober serviser, tako bi znal tudi to, ampak sem raje sklonil glavo.

Naj vam ne bom za vzor. Sledite svojim sanjam, ne dopustite, da se negativni vpliv zažre v vašo kožo.

Kaj pa vi, sledite svojim sanjam?

LP

Pikov As

Dober dan in temu podobni pozdravi

Tole bom napisal drugič, zaradi sodelovca Simona, ki me je fajn nategnu na suho.

Skratka.

Elton John v svoji pesmi prepeva "Sorry seems to be the hardest word". Kar je čisto res, včasih se je resnično opravičiti najtežje, ampak poznam še eno stavčno zvezo, ki je težka za izrečt.

Preprost "Dober dan".

Od kdaj nam je težko reči dober dan?

Nam v službi stalno pridigajo, da naj stranke pozdravljamo, v čemer ne vidim nič narobe, stranki pokažeš, da si jo opazil, in ji s tem namigneš, da če kaj potrebuje, si tu. Ne moreš si mislit, kakšne čudne, zgrožene in vse ostale čudne poglede včasih dobivamo, ko stranko preprosto pozdravimo. Ko hodim mimo stranke in jo čisto enostavno pozdravim z "dober dan", včasih dobim tak pogled, kot da sem ji ravnokar rekel, da je rodila najgršega otroka na svetu in da njen obraz spominja na 2 meseca staro torto. 

Predvsem pa opažam pri starejših ljudeh, starosti 60+, nekakšno tako zgodbo:

Jaz: Dober dan!

Večni: Poslušte, kje mate...?

Jaz: Na sosednjem oddelku za pohodništvo. 

Večni: Aha, *zasope, kot da mu je treba na drugi konec Slovenije, in odraca*

*Večni se nanaša na Alana Forda*

Kar me moti pri tem, je, da stranka nima niti malo spoštovanja do mene, da bi mi odzdravila, kaj šele se zahvalila za pomoč. In potem bojo tele artritične riti hotele, da jih spuščam v vrsti, ker oni težko stojijo,

 "Gospa a vidite konec vrste", 

"vidim ja", 

"pol pa odštantaj svojo strohnelo rit na un konec" 

No, pa da ne bomo samo o starejših. Tudi vedno več mlajših je takih. No, ne govorimo o mladini, govorimo o ljudeh 30+, ki mislijo, da držijo boga za jajca in da so glavni. Sorry mucek, brez nas si še gat ne bi znal kupit. 

Kje je naša kultura tako zašla, kaj je bilo krivo za tak propad kulture? 

Naredite en test, pojdite v vašo najbližjo trgovino z živili in pojdite po štruco kruha, začnite pogovor z dober dan, tudi če vas prodajalka ne pozdravi, in ko dobite svoj tanajtabolj hlebec kruha, recite hvala in ji zaželite lep dan še naprej. Ko boste izdrekli "pa lep dan še naprej", jo poglejte v obraz in za tistih nekaj sekund ji boste polepšali dan, tudi ona je človek tako kot vi in ne bodite brezobzirne prasice, ki ponižujejo njeno delo in se vam zdi njeno delo samoumevno. Dejmo vrnit kanček kulture nazaj med ljudi, že preprost dober dan, hvala, lep dan še naprej bodo naredili veliko. 

To se bo mogoče slišalo malo tako ... ampak a veste, kokrat mi je stranka polepšala dan, četudi samo za minutko, ko se mi je na koncu prodajnega procesa lepo zahvalila in mi zaželela lep dan. Ker teh par strank mi je vrnilo upanje v to, da nekje v nas se še vedno skriva nekaj kulture. Da pa ne govorim o tem, kok je dober občutek, ko ti stranka po tem, ko si ji nekaj prodal, iz zadovoljstva stisne roko. 

In zakaj ne bi tudi mi nekomu, s komer smo zadovoljni pri svetovanju, stisnili roko in mu zaželeli lep dan. Pa naj bo to prodajalka kruha ali pa prodajalec sesalcev. 

Pa še to za zaključek. Pa se bo mogoče slišalo malo samohvalno, ker sem se navadil prodajalcem vedno zahvalit in zaželet lep dan, ko pridem v trgovino po kruh za malico ali pa po službi po stvari za domov, še tako kisel obraz, ki ga ima prodajalka ko streže druge stranke, za tistih nekaj trenutkov, ko streže mene, spremeni v nasmeh in ji dan ni več težek. 

Kaj vse lahko doseže dober dan, prosim, hvala, nasvidenje in lep dan. Pa nas nič ne stane, samo malo ponosa in priznanja, da je tudi služba tebe, tebe ali tebe enako pomembna kot tvoja, moja, njegova ali njena. 

Kaj ste za to, da probamo vrnit kanček kulture med Slovence?

LP

Pikov AS

Najljubši video

Težko rečem, kateri je moj najljubši video, definitivno pride v top izbiro posnetek z najine poroke, kako pleševa prvi ples. Ampak pri tej izbiri sem itak pristranski. 

Video, ki mi je najbolj pri srcu oz. se ga kar ne morem in ne morem nagledat, je spodaj prilepljen. 

Zakaj? Ker sem avtofanatik, je pisan na mojo dušo, ampak tudi tisti, ki ga avtomobili ne zanimajo, bi znal iz tega posnetka potegnit nekaj. 

Všeč mi je del govora Ayrtona Senne o zmagovanju, tako razmišljanje imam sam že vrsto let. Tekmujemo zato, da zmagamo, ne zato, da pridemo drugi, tretji ali četrti, kdor nima želje zmagat, nima na tekmovanju kaj delat. 

Ogled posnetka priporočam s slušalkami, povečajte glasnost, naslonite se nazaj in tudi če ne boste gledali posnetka, vsaj poslušajte. 

Vsak si bo ustvaril svojo zgodbo in iz njega odnesel nekaj drugačnega. 

Jaz priznam, proti koncu posnetka dobim kurjo kožo in solzne oči. 

Kateri je pa vaš naljubši posnetek?

LP
Pikov As.

O poglej ... od kod je že tole?

Takole sedim pred računalnikom. Kosilo pri starših je bilo enkratno, ne tipičen ričet, ki ga skuha moja mama, je enkraten, nekak bolj kot juha kot pa pasulj. Kaj naj rečem, mama vedno dobro skuha. 

Nekako ne vem, kaj počet sam s sabo, prestavljam se po stolu, pregledam najljubše spletne strani, pogledam nove video posnetke na youtubu. Nič, glede na to, da sem pred kratkim vgradil novi SSD disk v računalnik in prenašam nekaj stvari nanj, da bodo delale hitreje, nekako sklenem, da bi bil čas, da obrišem prah s dobrega starega Xboxa in odigram kako igro. 

Saj imam tudi nekaj iger na računalniku, ampak zaluštala se mi je ena specifična. In sej veste, ko se ti nekaj zlušta, potem je enostavno treba vzet v roke in ... kar pač narediš s tisto stvarjo, ki se ti je zluštala. Če veste, kaj mislim? 

Vzamem igro v roko, obrišem prah z ovitka, prižgem Xbox in odprem pladenjček za CD-je. Prekleta bodi majhna miza za računalnik, predalček se zadane v tipkovnico in se takoj nazaj zapre. *zavzdih* Ok, gremo še enkrat, odmaknem tipkovnico in ponovno odprem pladenjček.*zavzdih* Resno? Še ni dost. Kar malo besno pograbim tipkovico v trenutku, ko že v tretje pritiskam na knofek, odmaknem tipkovnico in ... 

10€ ? *iskrica v očeh* 

In medtem ko se igra, nalaga se meni poraja vprašanje.

Od kod teh 10 €? 

Morda od kakšnega servisa? Pa ja ne, saj imam blagajno za to!?

Morda mi jih je žena dala? Čemu, čemu bi mi vračala 10 €?

Morda napitnina kakšne stranke? Ja, ne!

Morda mi je kdo od staršev dal za stvari, ki sem jih kupil v trgovini? Dvomim, navadno jima prinesem samo kakšno malenkost, kot je kruh, to pa že ni 10 €? 

Pa da me ne boste narobe razumeli, vesel sem teh 10 €, ampak od kod točno so? 

A bomo prišli tej skrivnosti do dna?

LP

Pikov AS

Časa tako malo, da se nam vse mudi.

Razumem, da ste zaposleni in da nimate časa v nedogled hodit po trgovinah in brskat, kopat, spraševat in probavat. Če se vam mudi, je to vaš problem in iskreno povedano se to mene in mojih sodelovcev ne tiče. Če vi nimate časa počakat, da pridete na vrsto, da vas postrežemo, ste si sami krivi. Razumem, da se vam mudi po 10 dek pariške, ker zamujate v službo, ampak ne mudi se vam kupovat pancarjev, ker če ste že na poti na smučišče in hočete na hitrco kupit pancarje, verjemite, da imate 90 % možnosti da kupite bolečino in trpljenje.

*OK, zadihaj, to si dal ven, zdaj pa smiselno naprej*

Časa imamo res da vedno manj, to dokazuje naš način živlenja. Pa če po pravici povemo, smo si čisto sami krivi za to. Kariera nam je postala tako pomembna, da za ostale stvari nimamo časa. Nimamo časa pravilno jest, nimamo časa, da bi se ukvarjali z družino, nimamo časa, da bi si gate oblekli v miru.

Čas nam je začel krojit živlenje. Nekaterim bolj kot drugim. Naj vam dam nekaj primerov, ki sem jih sam doživel.

Pancarji: Lahko ste Tina Maze, verjemite mi, skoraj nemogoče je kupit pancarje, ko se ti mudi, tudi če še tako dobro poznate svoje stopalo in svoje kosti, pancarja se ne da kupit v petih minutah. Pancar ti lahko pokvari smučanje. Predstavljajte si, mudi se vam smučat, rabite nove pancarje in prihipodromate v trgovino, na hitrco izberete pancarje, ki se vam zdijo primerni, plačate 150 € in navzgor za njih in odhitite za cel teden na smučanje. Kaj boste naredili, ko vas po pol urce smučanja ali pa še prej začne bolet noga, se vam pojavijo žulji ali v najboljšem primeru mravlinčenje? Koga boste krivili, upam stavit, da ne boste krivili sebe, ker si niste mogli vzet vsaj pol urce časa, da bi poslušali naše nasvete in izbrali prave pancarje. Kaj ste res tako grozno na kratkem s časom, da raje reskirate, da vas ne bo nič tiščalo, kot pa da izberete prave? In seveda sem potem jaz kriv, ker vam nisem pravilno svetoval. Sam si si kriv.

Hujšanje: K meni pripingvina obilnejša gospa in bi rada kupila ali kolo ali eliptika. Rada bi malo shujšala, saj se je precej zredila. Pa ne ve, kaj bi izbrala. Po prijetni debati in razlagi ugotoviva, da bi bil eliptik sicer boljši, ampak prevelik, tako da bi kolo prišlo bolj prav. Gospa mi malo potarna, da enostavno nima časa migat, ker je privatnica in je skos v službi. Nakar gospe čisto po "mojo taščino" razložim: "Poglejte, ne mi zamerit, ampak a je vredno 200 € večja plača na račun vašega zdravja, kaj vam bo lažje dat par tisoč evrov za zdravnike, zdravila in še kaj ali pa si vzamete pol urce v dnevu, ker jo ziher imate, vsak ima pol urce časa v dnevu, in naredite nekaj zase?" Pa me gospa pogleda z malo začudenim, ampak hkrati spoštljivim pogledom in preden uspe izreči prve besedice, nadaljujem: "Če pa želite brezpogojno gibanje vsak dan, si pa umislite psa, vsak dan boste primorani v vsaj eno urco gibanja." Gospa odgovori: "Kje bom pa dobila psa, so dragi." "Gospa, v zavetišču dobite zdravega in vselega psa za 50 €, kar je občutno manj kot kolo ali eliptik, pa še prijatelja dobite zraven, razmislite, kaj je pomembno, 200 € pri plači ali vaše živlenje."

Mogoče se vam ta zgodba zdi ne realna, ampak gospa me je s solznimi očmi pogledala, mi stisnila roko, se lepo zahvalila in odšla, res da nismo nič prodali, ampak mogoče, mogoče, je pa gospa naredila nekaj zase, pa naj bo to, da je kupila kolo ali pa posvojila kužka in sedaj z njim veselo hodi vsak dan na sprehod.

Ne razumem ljudi, ki si ne znajo vzet časa zase. In raznorazni privatniki, prosim ne nakladajte. Moj oče ima privat firmo že od leta '91, pa je veliko večino tega časa začel službo ob 7. in končal ob 14. ,ker je v prejšnji firmi opazil, kok je zamudil s potovanji, sestanki in poslovnimi kosili. In sam je rekel, če delaš pametno, zakaj moraš bit požrešen in delat cele dneve, hkrati pa zamujati trenutke, ki jih ne dobiš več nazaj, trenutke, ki ti jih nobena plača ne more kupiti.

Kdor nima časa živet, si je sam izkrojil svojo usodo. In prosim, da ne bi o službah, dokler delate od ponedeljka do petka dopoldne, nimate niti enega samega izgovora, zakaj nimate časa za življenje, da ste se zredili, ker se nimate časa gibat, ali da se nimate časa naučiti kitare. Za stvari, ki so ti pomembne v življenju, boš vedno našel čas.

Kaj pa vaš čas, a ga je res premalo?

LP

Pikov As

Večerja [njegova zgodba]

Zadnje čase se trudim, da bi se ognil poznim večerjam, saj ni najbolj zdravo za telo, če jemo pozno zvečer in gremo potem hitro spat oz. bolj kot na zdravje to vpliva na odvečno telesno težo. Zato sem včeraj bolj kot ne (čeprav lačen kot sam satan) nejevolno privolil v večerjo, ki mi jo je bila pripravljena naredit moja najljubša žena. 

Nič posebnega, nič težkega, enostavna kajzarica z viki kremo. Sej ne moreš nič zgrešit. Ali pač?

Ko me Tamara prepriča v večerjo, pravi da bi si samo še nekaj rada sprintala, kar ni nič hudega, nič takega, minutka gor ali dol ne igra nobene vloge. 

Moja žena si naprinta koledar miganja in se hladno tebi nič meni nič usede nazaj na kavč in nadaljuje s svojim delom. 

"Hmm, ok, morda si bo samo spravila urnik, potem se bo pa pripravila tisto omenjeno večerjo?"

Tamara se zatopi v delo, nadene nove super duper modre sonijeve slušalke in gladko ne jebe žive sile. 

"OK, mogoče je ravno sredi nekega dela, nič zato, bo že ... vsak čas ... no ... Tami? ... W you no making dinner?" 

Tako sedim, pišem objave za blog, pa mi Tamara nekaj reče, "kaj, draga, si pozabila na večerjo, noben problem ni bil počakat še to minuto", ne, nekaj v zvezi z mojim tipkanjem. 

Sedim naprej in tipkam "kako draga, si se spomnila na večerjo?", ne, še vedno o mojem tipkanju ... 

Sedim dalje, skladam stavke in entram odstavke "reci draga, kaj ti je le prišlo iz riti v glavo, da si omenjala večerjo, al te morm s pancarji tok v rit nasuvat, da ti bo nazaj v glavo skočila?", nobenega presenečenja, spet nekaj o mojem tipkanju. 

Ugotovitev večera je bila, da s to ponujeno večerjo nič ne bo, vredu, da vidim, kok časa bo tole trajalo, sam pri sebi crkujem od smeha in kujem zlobne načrte. 

Odpravim se spat, zjutraj moram zgodaj iz postelje, saj me čaka služba in očitno močno potreben zajtrk. OOO zajtrk, kako sem ga težko pričakoval, saj s praznim želodcem z lahkoto sanjam o hrani, že tako se ne rabim preveč pomatrat, da pomislim na hrano. 

O_o "Da, draga, mogoče tista večerja tik pred spanjem, ti je le prijadrala v kumaro?" ne, na žalost še vedno ne, nekje okoli dvanajsternika se je zataknila, vse, kar dobim, je "pridem hitro za tabo, mi pustiš lučko prižgano?" 

Noben problem, draga, tega pa že ne bom pozabil. 

Moja predraga ljubezen prileze v postelji hitro za mano. Še vedno brez večerje se ukida pod kovter. 

No, takrat sem bil pa dokončno prepričan, da s to večerjo ne bo nič, razen če je v spalno srajčko namesto joškov slačila kajzarce, da pa o hranjenju viki kreme sploh ne pomislim, kje bi vse lahko bila. 

"Tami, a sem lahko malo zloben?"

"Ja pa bodi." 

"Hvala za večerjo!"

"Kaj, a je bilo premalo?"

"Kakšno večerjo, maco???"

Sledil je tako močan vdih, da sem začutil pomanjkanje kisika v sobi, končno sem dojel, kako se počutijo asmatiki, ko jim začne zmanjkovat zraka. 

Sledili so vsi od "o šit" do "sori" do "fak" itd. itd. 

Tako sem šel spat, lačen, z glasnim kruljenjem v želodcu in kajzarcami v mislih ... tiste lepe mehke kajzarce, za povrhu pa še viki krema, idealna mešanica med belo in temno, kako se prelivata na polovički kajzarce kot sodobna umetnost, predstavljata zadovoljstvo, veselje, potešenje, predstavljata podaljšanje živlenja, kako se prelivata bela in črna, sej ne veš, kera je boljša, posamezno sta super, ampak skupaj pa ekstaza in perfekcija. 

Žal je to ostalo samo v moji glavi, še moj želodec je imel solzna lička, ko je pomislil na večerjo, ki je ni bilo. 

Je bila tudi vam kdaj obljubljena večerja, ki nikoli ni prispela?

Obstaja še njena plat zgodbe, čeprav ji ni čisto za vrjet, preberete jo lahko tukaj ---> Hvala za večerjo

LP

Pikov As