Auschwitz, moja izkušnja

Auschwitz, to je eden od tistih krajev, ki jih hočeš vidt, ampak jih hkrati nočeš obiskat.

Auschwitz sva si s Tamaro ogledala med najinim dopustom na Češkem, saj je bil le nekaj ur vožnje iz najinega začasnega domovanja. O zgodovini si lahko preberete ogromno na spletu, pogledate ogromno dokumentarnih filmov, zato o zgodovini ne bomo, bolj je poudarek na tem, kakšen vtis je pustil name.

*Preden berete dalje, če nočete, da dobite kakršno koli predstavo pred obiskom, ne berite dalje*

Ko se pelješ proti Auschwitzu in ko se dokončno zaveš, zdej gre pa zares, te nekako oblije en občutek nelagodja. Namen si imaš ogledat prostor, kjer je trpelo in umrlo ogromno ljudi, kjer so se dogajale stvari, katerih si ne moremo predstavljat, kraj, kjer je človek postal številka in njegov "lastnik" je postal zver. Že ko se ustaviš na parkirišču in čakaš na vstop, te nekako začne oblivat težek zrak, še po vseh teh letih se čuti smrt v zraku. V samem Auschwitzu še ne tako, ampak v Birkenauu je pa smrt še vedno v zraku.

Ok, da začnemo v Auschwitzu. Ko prestopiš vrata z zloglasnim napisom o delu, te nekako šokira vse skupaj, saj ne izgleda tako grozno, tako nekako imaš mnjenje, dokler ne začneš prebirat stvari in si ogledovat stvari. Kot zakleto je bila prva stvar, ki sva si jo ogledala, ravno soba, posvečena otrokom, ki so bili ubiti ali pa so umrli v Auschwitzu. Ko vidiš sobo, polno slik otrok, z žalostnimi izrazi na obrazih, kar nekaj še tako mladih, da se niti zavedali niso, kaj se dogaja in kaj je pred njimi, te stisne, pa ne malo.

Šokira te soba, v kateri je nekaj metrov in kak meter in pol visok zid las, ki so jih postrigli ujetnikom. Prebral sem, da so nabrali za več kot tono las. Malo se zamislite, koliko je tona las. Če te slike otrok ne stisnejo pri srcu, te stisne, ko vidiš njihova oblačila in obutev, pa ne samo njihova, ko vidiš malo morje čevljev, očal, umetnih nog in bergel, takrat se zaveš, v kakšni obsežnosti se je vse to dogajalo. No, vsaj misliš da veš.

Sicer smo za ogled Auschwitza imeli čisto premalo časa, ampak dovolj, da pusti pečat. Ko stopiš v plinsko celico in vidiš sledi nohtov, ko so ljudje z zadnjimi močmi iskali pobeg pred smrtjo, si lahko predstavljaš, da metode smrti niso bile hitre, srečo si imel, če te je dočakal strelski vod.

Birkenau je čisto druga zgodba, za tiste, ki ne veste, kaj je to, to je kraj, kjer se je dogajal Shindlerjev seznam. Če misliš, da je Auschwitz kraj smrti, dokler ne prestopiš  vrat Birkenaua, ne veš čisto točno, v kaj se spuščaš. V Birkenauu ni nič veliko za vidt, vse, kar lahko vidiš, je nekaj barak, kamor so poslali tiste, ki so bili označeni za takojšnjo smrt, in nekaj zidanih hiš, kamor so poslali tiste, za katere so menili, da jih še rabijo za take ali drugačne namene. Ko prvič zagledaš Birkanau, se šele zaveš, v kakšnem obsegu je bilo to zamišljeno. Ko dejansko ne vidiš konca, kje se vse skupaj konča, takrat ti je jasno, s kakšno učinkovitostjo in s kakšno natančnostjo so si to Nemci zamislili.

Ko po več kot 200 metrih hoje prideš na konec železniškega tira in vidiš ostanke dveh plinskih celic na vsaki strani, v vsaki placa za okoli 200 ljudi, veš, da je bila to tovarna smrti.

In če si imel srečo, da sta oba z ženo/možem ostala živa in sta bila označena kot "uporabna" in bila poslana vsak na svojo stran kampa, sta si lahko namenila vsaj kak pogleda ali dva, kak zamah v vspodbudo, da bo vse vredu in da bosta oba rešena, in prej ali slej je prišel čas, ko enega ni bilo več, čeprav so se zavedali, da je smrt neizogibna je vseeno bolelo, ko čez noč ali celo huje pred tvojimi očmi tvoje ljubljene osebe ni bilo več, ostal si sam zaprt z drugimi, ki ti niso mogli biti v podporo, saj so se tako kot ti zavedali, da je pred tabo bridki konec, samo vprašanje časa je, kdaj boš na vrsti.

Ko si tam sedel v obupu in čakal, da prideš na vrsto, ko nič ni pomagalo, ne moledovanje ne poizkus pobega, umiral si od lakote, trpel zaradi bolečin, vse, kar si videl, je bil črn dim, ki se je valil ven iz drugega konca kampa, in vedel si, da je pred tabo samo še ena pot, zadnjih 100 metrov, kjer ne pomeniš nič, kjer nisi vreden nič, kjer je vse, kar si, številka v zvezku ubitih na tisti dan.

Človeško življenje je preveč vredno, da bi dopustili, da se kaj takega še kdaj zgodi. Samo zato, ker nekdo razmišlja drugače kot ti, veruje v drugega boga, nosi drugačno barvo dresa ali pa govori drugi jezik, je druge polti in ljubi drugo osebo, še ne pomeni, da je manj vreden. Pusti ljudem, da živijo svoje živlenje imajo svoje razmišljanje in prepričanje. Kdo si ti, da jim boš vsiljeval svoje.

Moramo biti strpni do drugih! Še vedno smo vsi eno in isto, včasih se ne strinjamo, ampak to ne pomeni, da ne moremo živet en z drugim.

LP
PikovAS 

Ja, na tole smo se pa stiskal...

*globok zavzdih* Aaaaaa Simply Red *odpri v novem oknu in poslušaj zraven*

Preden zapreš oči in odtavaš z mislimi, pomisli na nekaj, bil je tisti četrti letnik srednje šole, ko smo imeli plesne vaje. Pr prvih uvodnih napotkih, kako se zapleše valček, "levi kvadrat, desni obrat, desni kvadrat ..." se zavrti Simply Red s svojo uspešnico in kar naenkrat te preplavi občutek treme in nervoze. *if you don't know me by now*, primeš svojo soplesalko, kar se da prestrašeno, ne veš, a bi jo gledal v oči ali raje v noge, da je ja ne pohodiš. Poslušaš navodila profesorice plesa ...

Za tisti trenutek, ko vama koraki stečejo, ko se zazibata v enostavnem počasnem taktu, se vama oči srečajo, zazreta se en v drugega, kaj to pomeni, a bo to to, nič pa dejmo, nagib ... " OK, GREMO OD ZAČETKA"

OOOO FU! We had a moment here!

Ko se v službi zavrti ta komad, ker je pač eden od tistih komadov, ki bo težko, da ti ne bo všeč, je meni prav zabavno na glas komentirat ob prisotnosti svojih sodelavcev in sodelavk ... " oooo, na ta komad smo se pa vsi stiskal ..." probajte enkrat in poglejte izraze na njihovih obrazih, poglejte, kakšne zgodbe vam bodo povedali samo pogledi in rdeča lička.

Kok jih je tistih, ki so grozno želeli plesati z x osebo, vendar jo je konkurenca speljala in takrat ko se je ta komad vrtel, panično iskala pogled te osebe v plesni dvorani, mogoče, samo mogoče iskrica preskoči čez celo plesišče in skočita si v objem in ... *nadaljuj sam*

Kok je tistih, ki so plesali hočeš nočeš z nekom, ki jim je bil blazno všeč, on/a pa tega ni vračal/a.

Kok je tistih, ki so nervozno gledali v tla, ker jim je bilo nerodno, saj so pozabili, katera noga je leva in katera noga je desna?

Zdaj pa zapri oči in se spomni trenutkov na plesnih vajah. Ko bo konec, pa pridi nazaj in preberi do konca.

Konec komada, a si ga dal/a še enkrat, ane da si?

Torej, moja izkušnja, na vajah za "maturanca" sem imel leto starejšo soplesalko, prijateljico, *love story not important*, ona je že po krvi plesalka, tudi šolana plesalka, meni ples ni delal problemov, nikoli mi ni, saj ni nič težkega, "just do it". No nazaj k temi, oba sva vedela od prej, kako gredo plesni koraki, zato ni bilo potrebe po nekih napotkih, bil sem tudi dovolj samozavesten, da sem jo "stisnil" k sebi, kar ni bilo ravno pravilno, saj če pogledamo, je treba držat okvir, ki ga nič ne sme podret,

ampak veš kaj, "jaz vem bolje" sva se "stisnila" in odplesala brez nekih zapletov. Zabaven del je bil, ker sem ujel poglede parih sošolcev in sošolk, kako so malo čukasto, malo fovšistično pogledovali proti nama. Verjetno zato, ker jim ni šlo v glavo, od kot ta bejba in zakaj je še niso videli na šolskem hodniku?

Tak lep spomin, ki ostane s tabo in v taki ali drugačni obliki se ga vsakič spomnim, ko se komad zavrti v službi. Saj to niso bile moje edine plesne vaje za maturanca, ampak te so bile za mojega maturanca, teh ne bom pozabil!

LP
PikovAS

*panično začne razmišljat, kateri so še bili komadi na vajah* 

Zakaj je težko kaj napisati?

*glavo praskajoč* Hmmmm

Nekoč je bila spletna stran, na kateri sem pisal, precej bran in popularen blog ali dnevnik, kot se mu je tam reklo. Pa to ni namen današnje objave. Že dolgo se sprašujem, kje je problem, da se ne spravim pisat pogosteje. Saj mi je nekoč šlo to dokaj dobro od rok.

Nekoč, nekoč je tista glavna beseda, nekako imam vedno občutek, da "itak" ne bo tako uspešno, kot je bilo včasih. Tisti dnevnik sem pisal iz veselja, da sem lahko kvasil neumnosti vse povprek in ob tem zabaval kar nekaj rednih bralcev.

Med najbolj uspešnimi zapisi je bil zapis o kupovanju kondomov. Če ga kje najdem, vam ga prilepim, tisti zapis, mislim, da je nasmejal polovico spletnega portala, ki je gostoval moj dnevnik, in pa najboljši nateg je bil, ko sem kupoval avto, ne vem, zakaj so ljudje mislili, da pišem o ženski?

Še vedno nisem čisto prepričan, kaj je bilo na mojem dnevniku, da so ga ljudje tako radi brali, in mislim, da tu nastane tisti glavni problem, zakaj se ne morem spravit pisat več zapisov. Ne vem, kaj je bilo tako uspešnega. Slovnica ziher ne, teme tudi niso bile neke revolucionarne, tudi naslov ni bil izviren.

*random*

Zdele sem se spomnu, če je kak Primorc, ki tole bere, moja soplesalka na maturantskem plesu je bila Primorka in mi nikoli ni hotela razložit, kaj pomeni "ma ke škifo?", kaj to pomeni??

*random moment over*

Zaradi obsedenosti ljudi s spletnimi omrežji mi je malo trapasto pisat o svojih dneh, kaj sem počel... hmmm, ne vem, vstal, sr***, šel v službo, oddelal svoje, prišel domov, nekaj pojedel, nažigal Wold of Tanks.

WAAAAAA *glasna publika v ozadju* to pa je bil dan!

Ko si trenutno vrtim glasbo v ozadju, me preletava en tak "deja vu", dobro se spomnim, da zapisa v dnevnik ni bilo brez glasbene spremljave, ki mi je pomagala zbirat besede. Tudi danes mi pomaga. Ne vem, mogoče mi pa tole pomaga pisat "blodnje" in "zblode".

Res da seznam moje glasbe ni astronomski, ampak pravi komad ob pravem momentu ... mislim, da imamo nekaj tu. Bo treba probat.

Lp
PikovAs

Zakaj karate?

Dostikrat, ko se s kom pogovarjam in pogovor nanese nekako na naše bivše športne dejanvnosti, me ljudje pogosto vprašajo: 

"Zakaj ravno karate?" 

Zdej odgovor je v bistvu sila preprost. Hotel sem znati tole: 

Ok, marsikomu se bo tole zdelo trapasto in nerealno. Kar tudi je, leteče brce so sila nepraktične, tudi visoke brce v realni borbi na ulici ne pridejo kaj dosti v poštev. Tu se gre bolj za to, da si telesno zmožen izvesti letečo krožno brco, efektivno ali ne nima veze.

Zdej o JCVD bi se dalo veliko napisat, ampak to niti ni pomembno, tudi take brce, pa naj bo še tako velikokrat ponovljeno, je treba znat izvest. Zame je bil car, nabit kot bik, hiter z nogami, ne ravno najboljši igralec, ampak akcijski junak pa super. 

Ko sem začel trenirat, sem imel v očeh samo to, kako kar se da hitro in visoko brcniti. Kar mi je s časom tudi začelo ratovat. Ker sem bil še dosti mlad (konec OŠ), so bile mišice še noro prožne in ni bilo dolgo, ko sem lahko naredil špago.

Potem se je pa začelo, vedno lažje in lažje sem izvajal visoke brce, in ker sem si jih vedno želel, sem jih tudi v borbi začel uporabljat. Lahko rečem, da so bile kar precej efektivne, tudi za glavo višje od sebe sem dosegel v glavo. 

In zakaj se je končalo? Nesreča na treningu mi je poškodovala mišico, ker nisem hotel nehat trenirat in stiskal zobe vedno, ko sem šepal s treninga, namesto da bi pozdravil mišico, se zadeva ni pravilno zacelila in septembra, ko so se treningi spet začeli, enostavno noga ni bila več tako prožna, kot je bila prej.

Za zaključek pa še en stari video mojega nastopa na tekmovanju v "formah", kar je prikaz tehnike. Edini video, ki ga imam s tekmovanj, pa še v njem je polno brc. Če se prav spomnim, sem bil na tem tekmovanju drugi ali tretji. 

LP

PikovAS

Klik do ugodnih računalniških in konzolnih iger.

9-dnevni dopust, zadnji dan

Zadnji dan je bil kot naročen.

Lep, sončen, ravno prav topel za celodnevno geokešanje. Samo en manjši problem sem imel, moje telo se je odločilo štrajkat. Zbudil sem se pretepen, nenaspan, nikakav skratka. Ni bil moj dan. 

No kakor koli, danes naju je pot ponesla proti Rakovemu Škocjanu, Cerknici in Rakitni. Definitivno vam toplo priporočam obisk Rakovega Škocjana, res noro lepo, kaj vse narava naredi. In tako ko hodiš po gozdu, opaziš vso lepoto slovenske narave. In tudi v takem okolju šele vidiš pravi pomen geocachinga. Noro okolje, nori razgledi. 

Sem bil pa danes pretežno zadolžen za fotkanje. In morm rečt, da sem s parimi fotkami kar zadovoljen. Malo smotana ugotovitev dneva je pa bila, da panorama ne rabi it samo vodoravno ;).

Konec dneva sem kr precej utrujen, sploh po taki slabi noči. Ampak bomo preživeli. Jutri pa služba in kot sem že včeraj napisal, ne bo mi ravno težko it v službo, vsaj dokler ne zadanem evrojackpota, si pa tudi ne morm privoščit bit doma, dokler se mi ne sprdne. 

LP
PikovAS

9-dnevni dopust, predzadnji dan

Ko se ti začne dopust bližat koncu, navadno glih nisi najbolj navdušen, ker kakor koli obrneš, se moraš vrnit v službo. 

Res se ne veselim konca dopusta, ampak tudi v službo nimam odpora it, ker kakorkoli so stranke včasih sitne in ti hitro pokvarijo dan, so ljudje, s katerimi delam, enkratni, ekipa je super in ti pol sploh ni muka it nazaj. 

Drugače pa današnji dan nič posebnega, malo kolesarjenja z ženo, ugotovitev, da full ne mara vozit prva, nevem točno zakaj, in pa to, da šoferji sploh ne gledajo, kaj počnejo, vidijo kolo in ga kar spregledajo. Žalostno. 

Jutri je pa Tami splanirala geokešing za cel dan. Da bo zadnji dan dopusta karseda naporn. Si bom še zaželel it nazaj v službo. 

Kaj imate vi tudi probleme z zaključkom dopusta?

PikovAS

9-dnevni dopust, dan 6 ali kako najti mačka sredi noči

Ko prideš zvečer domov, po vselitveni žurki, se prav veseliš postelje, stopiš skozi vrata in ... 

Nič, mačka nikjer, ok, verjetno spi, ni problema, pogledaš po stanovanju, mačka nikjer, pogledaš po stanovanju staršev, mačka nikjer, pogledaš v kabinet, na balkona, mačka nikjer, vse skupaj postane precej resno. 

Kje za božjo mater je maček. Oba s Tamaro naju zgrabi panika, se oblečeva, megalajtke v roko in ven. 

Pogledaš okoli hiše, pogledaš v lopo, pogledaš pod drevesa, mačka nikjer, ne duha ne sluha o mačku. Panično hodiš gor in dol po ulici in ga kličeš, mačka nikjer, lezeš po mokri travi, skoraj da po sosednjih dvoriščih skačeš, mačka nikjer, po uri in pol iskanja nekako obupaš, narediš plan, kako boš naredil plakate, poklical v zavetišče, objavil na FB. In morm priznat, potočil sem tudi kakšno solzico. 

Ob pol petih zaključiva iskanje in se nekako spraviva spat, čeprav nič kaj dosti ne spiva, preden sva šla, spat sem očetu napisal sporočilo, da mačka ni in da me naj takoj zjutraj zbudi. 

Po dobri urci spanca oče prileti v spalnico in mu ne gre v glavo, kako ni mačka, kje je maček. Odleti dol in čez par sekund pride nazaj gor z mačkom v naročju. Nama s Tami se je odvalil kamen od srca, maček je bil cel cajt doma, oče ga je nenamerno zapru v omaro z oblačili in je celo noč pridno spal v omari. 

Skratka, maček naju je čukasno gledal, zakaj sva tako vesela, da ga vidiva, midva sva bila pa vesela na splošno, da je macko doma. 

Oh ja, maček, mislim, da nama je skrajšal življenjsko dobo za kako leto ali dve. 

Kaj nama je tega treba?

PikovAS