Zakaj karate?

Dostikrat, ko se s kom pogovarjam in pogovor nanese nekako na naše bivše športne dejanvnosti, me ljudje pogosto vprašajo: 

"Zakaj ravno karate?" 

Zdej odgovor je v bistvu sila preprost. Hotel sem znati tole: 

Ok, marsikomu se bo tole zdelo trapasto in nerealno. Kar tudi je, leteče brce so sila nepraktične, tudi visoke brce v realni borbi na ulici ne pridejo kaj dosti v poštev. Tu se gre bolj za to, da si telesno zmožen izvesti letečo krožno brco, efektivno ali ne nima veze.

Zdej o JCVD bi se dalo veliko napisat, ampak to niti ni pomembno, tudi take brce, pa naj bo še tako velikokrat ponovljeno, je treba znat izvest. Zame je bil car, nabit kot bik, hiter z nogami, ne ravno najboljši igralec, ampak akcijski junak pa super. 

Ko sem začel trenirat, sem imel v očeh samo to, kako kar se da hitro in visoko brcniti. Kar mi je s časom tudi začelo ratovat. Ker sem bil še dosti mlad (konec OŠ), so bile mišice še noro prožne in ni bilo dolgo, ko sem lahko naredil špago.

Potem se je pa začelo, vedno lažje in lažje sem izvajal visoke brce, in ker sem si jih vedno želel, sem jih tudi v borbi začel uporabljat. Lahko rečem, da so bile kar precej efektivne, tudi za glavo višje od sebe sem dosegel v glavo. 

In zakaj se je končalo? Nesreča na treningu mi je poškodovala mišico, ker nisem hotel nehat trenirat in stiskal zobe vedno, ko sem šepal s treninga, namesto da bi pozdravil mišico, se zadeva ni pravilno zacelila in septembra, ko so se treningi spet začeli, enostavno noga ni bila več tako prožna, kot je bila prej.

Za zaključek pa še en stari video mojega nastopa na tekmovanju v "formah", kar je prikaz tehnike. Edini video, ki ga imam s tekmovanj, pa še v njem je polno brc. Če se prav spomnim, sem bil na tem tekmovanju drugi ali tretji. 

LP

PikovAS

Klik do ugodnih računalniških in konzolnih iger.

9-dnevni dopust, zadnji dan

Zadnji dan je bil kot naročen.

Lep, sončen, ravno prav topel za celodnevno geokešanje. Samo en manjši problem sem imel, moje telo se je odločilo štrajkat. Zbudil sem se pretepen, nenaspan, nikakav skratka. Ni bil moj dan. 

No kakor koli, danes naju je pot ponesla proti Rakovemu Škocjanu, Cerknici in Rakitni. Definitivno vam toplo priporočam obisk Rakovega Škocjana, res noro lepo, kaj vse narava naredi. In tako ko hodiš po gozdu, opaziš vso lepoto slovenske narave. In tudi v takem okolju šele vidiš pravi pomen geocachinga. Noro okolje, nori razgledi. 

Sem bil pa danes pretežno zadolžen za fotkanje. In morm rečt, da sem s parimi fotkami kar zadovoljen. Malo smotana ugotovitev dneva je pa bila, da panorama ne rabi it samo vodoravno ;).

Konec dneva sem kr precej utrujen, sploh po taki slabi noči. Ampak bomo preživeli. Jutri pa služba in kot sem že včeraj napisal, ne bo mi ravno težko it v službo, vsaj dokler ne zadanem evrojackpota, si pa tudi ne morm privoščit bit doma, dokler se mi ne sprdne. 

LP
PikovAS

9-dnevni dopust, predzadnji dan

Ko se ti začne dopust bližat koncu, navadno glih nisi najbolj navdušen, ker kakor koli obrneš, se moraš vrnit v službo. 

Res se ne veselim konca dopusta, ampak tudi v službo nimam odpora it, ker kakorkoli so stranke včasih sitne in ti hitro pokvarijo dan, so ljudje, s katerimi delam, enkratni, ekipa je super in ti pol sploh ni muka it nazaj. 

Drugače pa današnji dan nič posebnega, malo kolesarjenja z ženo, ugotovitev, da full ne mara vozit prva, nevem točno zakaj, in pa to, da šoferji sploh ne gledajo, kaj počnejo, vidijo kolo in ga kar spregledajo. Žalostno. 

Jutri je pa Tami splanirala geokešing za cel dan. Da bo zadnji dan dopusta karseda naporn. Si bom še zaželel it nazaj v službo. 

Kaj imate vi tudi probleme z zaključkom dopusta?

PikovAS

9-dnevni dopust, dan 6 ali kako najti mačka sredi noči

Ko prideš zvečer domov, po vselitveni žurki, se prav veseliš postelje, stopiš skozi vrata in ... 

Nič, mačka nikjer, ok, verjetno spi, ni problema, pogledaš po stanovanju, mačka nikjer, pogledaš po stanovanju staršev, mačka nikjer, pogledaš v kabinet, na balkona, mačka nikjer, vse skupaj postane precej resno. 

Kje za božjo mater je maček. Oba s Tamaro naju zgrabi panika, se oblečeva, megalajtke v roko in ven. 

Pogledaš okoli hiše, pogledaš v lopo, pogledaš pod drevesa, mačka nikjer, ne duha ne sluha o mačku. Panično hodiš gor in dol po ulici in ga kličeš, mačka nikjer, lezeš po mokri travi, skoraj da po sosednjih dvoriščih skačeš, mačka nikjer, po uri in pol iskanja nekako obupaš, narediš plan, kako boš naredil plakate, poklical v zavetišče, objavil na FB. In morm priznat, potočil sem tudi kakšno solzico. 

Ob pol petih zaključiva iskanje in se nekako spraviva spat, čeprav nič kaj dosti ne spiva, preden sva šla, spat sem očetu napisal sporočilo, da mačka ni in da me naj takoj zjutraj zbudi. 

Po dobri urci spanca oče prileti v spalnico in mu ne gre v glavo, kako ni mačka, kje je maček. Odleti dol in čez par sekund pride nazaj gor z mačkom v naročju. Nama s Tami se je odvalil kamen od srca, maček je bil cel cajt doma, oče ga je nenamerno zapru v omaro z oblačili in je celo noč pridno spal v omari. 

Skratka, maček naju je čukasno gledal, zakaj sva tako vesela, da ga vidiva, midva sva bila pa vesela na splošno, da je macko doma. 

Oh ja, maček, mislim, da nama je skrajšal življenjsko dobo za kako leto ali dve. 

Kaj nama je tega treba?

PikovAS

9-dnevni dopust, dan 5 in 6

Hja, a veš uno, ko si rečeš, vsak dan bo en zapis, pol pa zajebeš na peti dan. 

No pa sej, dan je bil kar poln stvari. Sicer ne tako poln, da si ne bi mogu vzet časa in napisat bloga, ampak tok, da enostavno nisem. Nimam izgovora. j*** ga. 

Včerajšnji dan je bil dan uspehov. 

Ko greš na sladoled, naročiš tri kepce, enostavno ker lahko, ti natakar prinese porcijo in se ti opraviči: 

"Sorry, sem zajebal, sem zajel tale sladoled dvakrat, pa je zdej mal več." 

Dobiš dejansko štiri kepce sladoleda, kar pomeni, da sladoled gleda ven iz posode, dejansko je to takšna količina sladoleda, ko ti nekje na na pol poti rata jasno, da ga je mogoče pa vse eno malo preveč. In ker trmast, kot si, vseeno poješ celotno porcijo, sicer ti žena pridno pomaga pri porciji, ampak vseeno je je veliko. 

Najboljši del, ko pride račun in ugotoviš, da so ti bile zaračunane vseeno samo tri kepce sladoleda. 

In dan je lep. 

Proti večeru je šla žena v Kranj na nočni tek. Jo je treba pohvalt, je dobro tekla, sem bil zelo ponosen nanjo. Je bilo pa zanimivo gledat, kako to eni jemljejo smrtno resno. Kar je pohvalno, da grejo na zmago, ampak eni pa res pretiravajo. 

Današnji dan je bil malo bolj miren. Dopoldne sva šla na kavo v BTC, izkorisila sva še popuste, ki so jih nudili, da sem si kupil novo tipkovnico. Že z Razerjevo miško sem noro zadovoljen, tipkovnica pa tudi deluje, kot da je bila dobra odločitev. 

Zvečer pa na vselitveno žurko oz. gledat, kako bo folk natepaval tarok. ;) 

Maček se mi je pa tako nasral v naročje in čez roke, da ne morm uporabljat miške, da bi zaključil blog.

LP

PikovAS

9-dnevni dopust, dan 4

Bla, bla, bla,

TOLE:






Optimus Prime, na ogenjbruhajočem tiranozavru z ognjenim mečem v roki:








A rabim še kaj dodat? Mislim, da bo to vrhunec moje otroške domišljije.

Kakšen je pa vaš vrhunec otroške domišljije??

PikovAS

9-dnevni dopust, dan 3

Prvo, da poravnamo dolgove od včeraj.

Torej, današnji dan.

Dopoldansko lazenje na "Šmarko" (namerno je Šmarka, ker določenim ni všeč) mi je dalo misliti, čemu je tok popularna ratala. Sej so ljudje skos hodili gor, ampak nikoli niso tok ponosno govorili o tem. Pa tudi ne vem, kok je mladih kej dejansko hodilo gor. No, mi smo danes ubrali kr eno pot po svoje, med podrtimi drevesi in po blatnih poteh smo prilezli gor. Nekako sem pričakoval več ljudi, kot jih je bilo, nobene gužve, nobenega hrupa, placa kuker češ, ležalniki fraj.

No med trpljenjem na sončku smo rešili vse tegobe tega sveta. Najboljši del je bil, ko je Tamara priznala, da po prijetnem dopoldnevu človek kr z lahkoto odide na šiht, pa sva jo z drugo Tamaro samo čukasto gledala, "midva ne rabiva v službo". Full je bila pa lušna situacija ko je TamAra najdla svoj prvi geocach, medtem ko sva midva še študirala, a je to pravi vogu al ni. Pomoje sva zastrupila še enega s tem lovom.

Preostanek dneva pa vse od sebe. Pogledal sem:



Pa sem se spomnu enega plesa, ki se mi je noro vsidral v spomin.

 

Noro, res noro.

LP
PikovAS

9 dnevni dopust, dan 2

Kakšen dan, ne tič ne miš, dopoldansko izležavanje je pripomoglo k lažjemu prebavljanju dneva.

Kosilo je bilo pri mojih starših. Mamin netipčni ričet je dober, sploh ker je netipični.

Fitnes je bil pol lepote in "vpijem zato da me slišite", ampak se je kr dalo nadelat. Malo sva se pošvicala in pretegnila pa je bilo.

Cajt je že bil da se lotim enega starega očetovega kolesa, da ga bo imela Tamara za v službo. Njen Schwinn je preveč vreden da bi ga puščala v centru mesta parkiranega. Zato sem spucal in pregledal enega starega Roga, slikco objavim jutri ker mi je žena zaplenila telefon, da lahko pred spanjem malo kendikraša.

Edini večji problem na kolesu je bil, da se je "stvarskaterozategnešsedežnooporodanezlezenazajvokvir" zarustana, da je bilo potrebno malo nežnega prepričanja da je popustila. In ker ni bila več uporabna sva jo s Tamaro kar odžagala, seveda je morala ona s kladvom tovčt po vijaku da se je odlomil, ni pa šlo mimo okvirja, rahlo ga je potovkla ampak nič hujšega, sem hitro rešil situacijo in zdej sedež ni možno ukrast, ker ga drži notri vijak.

Jutri bo pester dan, že vidim. Dopoldne Šmarna, pol pa za kosilo hamburgerji... mmmm že zdej se mi luštajo.

Kakšno bo vaše kosilo?
Pikov AS

9-dnevni dopust, dan 1

A veš uno, ko prvi dan dopusta zjutraj odpreš oči in si rečeš:

"al pa tud ne" in mirne duše polenariš še par deset minut naprej. 

No, točno tako se je začel dan. Naspano sem se zvleku iz postelje in Tamaro pustil z mačkom v postelji, da se še malo pocrklata. Kapučino za dobro jutro je bil dober začetek dneva, zunaj lep sonček, žena nič sitna, maček pa kot maček, glavna stvar je bila "MIIIIJAUUUU". 

Do kosila sem si zvleku na računalnik vse zamujene dele serij Game of Thrones, the 100 in Crisis. 

Pa ne da bi se hvalu, ampak današnje kosilo sem pa skuhal res odlično, ne vem, če mi je že ratala tako dobra omakca za testenine. Žena itak ni imela pritožb, maček je bil pa tok predrzen, da mi je med rezanjem mesa skočil na pult in rinil smrček v piščančje prsi. Bumbar je hitro na rit letu. 

Po pojedini pa v mesto na dolgo luštajoč se sladoled. 

A rabim kaj dodat?

Dan sva pa zaključila z iskanjem najinega stotega geo zakladka. Zdej, kaj je to, verjetno marsikdo ne ve, ampak tule je razlaga: 

Za stotega geota sva si izbrala nočnega, ki ga iščeš s pomočjo megalajtke in odsevnikov, skritih v drevesih.

Taki odsevniki so nam pokazali pot do zakladka in WOLAAAA! Mamo številko 100.

Usput na poti smo poiskali še dva zakladka in dan je bil zaključen. Zabavno je bilo duhovniku iz lokalne cerkve razložit, zakaj sem plezal po žlebu. Je bil prijazen dečko in ni nič sitnaril, ga pa razumem, da je bil pozoren, ker so baje da že imeli kar nekaj kraj.

Vse kakor super dan. Zdele pa še malo polenarimo in spat. Jutri je nov dan.

Za zaključek pa še komad dneva:

Kakšen je bil pa vaš dan?

Pikov AS

Pikov As in kuhalnica #1

MLADI GOVEJI HRBET S KROMPIRJEVIMI POLPETI

Preden začnemo s pripravo pojedine, dajmo nekaj razčistit. Moji recepti bodo vsebovali sol, olje, maslo in ostale "nezdrave" zadeve, ker nisem osredotočen na zdravo prehrano.

Aja, ne pričakujte točnih količin sestavin, kuhajte po občutku. Nekomu bo bolj všeč pekoče, nekomu bolj slano, jaz vas ne omejujem, samo predlagam, kaj dajte notri. 

In opravičujem se Mateju za neznaje kuharskega žargona.

OK, preidimo k bistvu. 

Kaj bomo potrebovali?

GLAVNE SESTAVINE:

Mladi goveji hrbet brez kosti (Sirloin)

Manjši por

Krompir

Gozdni med

Limona

Olivno olje 

ZAČIMBE:

Čili v prahu

Sol in poper (po možnosti z mlinčkom, da bo sveže mlet)  "DDDDD"

Timijan (suhi ali še raje sveži)

Česen v prahu

PRIPRAVA:

Čas kuhanja: odvisno od tega, kako hitro lupite čebulo.

Marinada: Ožamemo limono in ji dodamo olivno olje, čili v prahu, tisti, ki niste ljubitelji pekočih stvari, dodajte majhno količino čilija samo za okus, ostali pa ne pretiravajte, ker boste pokvarili vse okuse, ki se bodo nabrali na mesu. Dodamo še česen v prahu, sol in poper, na koncu pa še zvrhano čajno žličko medu. Kar se medu tiče, lahko dodamo kateri koli med. Vse skupaj dobro premešamo, po potrebi dodamo še sol in poper, da bodo okusi bolj jasni. Ko se med lepo raztopi, damo notri meso, ne pustimo ga v prevelikih kosih, in ga pustimo počivat. Na vsake toliko ga malo obrnemo ali prelijemo z marinado, da se bo lepo napil z obeh strani. 

Olupimo krompir in ga damo kuhat, medtem na drobno nasekljamo por in malo pogledamo, kako je kaj z mesom, da ga ni slučajno maček že odnesel. Ko je krompir kuhan, ga odcedimo in ohladimo pod hladno vodo, da bo lažje naredit polpete, zmečkamo, dodamo por, sol, grobo mleti poper (zato prav pride poper z mlinčkom), timijan. Vse skupaj dobro premešamo in naredimo polpetke.

Zdej pa zabavni del.

Pripravimo dve ponvi, v obe damo olivno olje in segrejemo na visoko temparaturo. Sploh za meso, ponev naj bo super vroča, ko boste spustili zrezek notri, mora takoj zacvrčati. Meso pecite tako dolgo, kot vam je všeč pečen tak kos mesa. Rare, medium, medium well, well done, najbolj piporočam medium, nikakor pa ne well done, ker boste morali zunanjost skoraj zažgat, kar pa izgubi vse okuse. Meso obračajte s kleščami, ne z vilico, da vam sokovi ne bodo iztekali. Tik pred koncem dolijte še preostalo marinado, da se malo zgosti, in to je to. Za polpete pa mislim, da ne rabite nekih groznih navodil, popecite jih, da dobijo lepo rjavo barvo, ker so že predkuhani, jih ne rabite žgat v ponvi.

Če boste zdržali, pustite meso počivat kakšno minutko, nikakor ga ne zarežite, preden ga daste na krožnik, naj sokovi ostanejo v zrezku. 

Ko se odločite, da je to to, da ste dost trpeli ob gledanju na meso in polpete, zagrizite in uživajte. 

Dober tek! 

Pikov AS

Odreči se sanjam?

Vsak od nas ima sanje, vsak si nekaj želi. Pa naj bo to služba, hobi, potovanje. Nekatere sanje so dosegljive, ampak kakor koli obrneš, obstajajo tudi sanje, ki se jim moraš odreči.

Zakaj bi se odrekel sanjam? To je dobro vprašanje, ne znam povedat, lahko vam povem iz svojega primera.

Nedolgo nazaj sem se odrekel enim svojih največjih sanj. Sanje, ki sem jih imel, že odkar se spomnim. Ne morem reči, da sem se odrekel sanjam za vedno, ampak vem, da dokler ne bom bogat privatnik, si jih ne morem privoščiti.

In zakaj sem se jim odrekel? Enostavno nisem več prenesel negativnih vplivov okolja na moje sanje. Na žalost so se moje sanje zdele moji okolici nemogoče. Enostavno sit postaneš poslušanja "ti tega ne znaš, kje pa boš to delal, kaj pa boš pol s tem", in kakršno koli razlago v svoj bran si podal, si naletel na predebel zid, da bi ta razlaga prišla okoli in tej osebi dopovedala, da se moti. Žal pa brez te osebe trenutno in še nekaj časa ne bom mogel začeti z izvedbo.

Potrjujoče po drugi strani pa je, ko sem letos dokazal, da znam in prekleto dobro naredim servis smuči, pa kar ne more in ne more prehvalit, kako sem "kr iz nekje" pokazal, da me nekaj zanima in sem v nečem dober.

Pa da ne boste mislili, ta primer ni edini, ko sem domov začel nosit diplome iz uspehe s tekmovanj (ga ni bilo tekmovanja, da ne bi prinesel domov vsaj ene stopničke), ko sem postal daleč daleč najmlajši trener in sodnik v klubu, so bile same pohvale in hvalospevi, ampak ko sem pa rekel, da hočem spet trenirat, pa nič ni bil preveč navdušen.

Na žalost nakaterim osebam moraš dokazati z dejanji, da si nečesa sposoben. Kaj stvari iz preteklosti niso zadosten dokaz, da če ti nekaj leži v srcu in si nečesa želiš, se boš naučil, kako to narediti bolje kot Frančiškov Robert?

Morda sem res sam kriv, da sem preveč popustil, ampak po nekaj letih negativnih vplivov enostavno nisem več zdržal. Raje pozabim na te stvari, ker jih itak ne znam. Tako kot nisem znal karateja, pa sem postal trener, tako kot nisem znal brusit smuči, pa sem postal dober serviser, tako bi znal tudi to, ampak sem raje sklonil glavo.

Naj vam ne bom za vzor. Sledite svojim sanjam, ne dopustite, da se negativni vpliv zažre v vašo kožo.

Kaj pa vi, sledite svojim sanjam?

LP

Pikov As

Dober dan in temu podobni pozdravi

Tole bom napisal drugič, zaradi sodelovca Simona, ki me je fajn nategnu na suho.

Skratka.

Elton John v svoji pesmi prepeva "Sorry seems to be the hardest word". Kar je čisto res, včasih se je resnično opravičiti najtežje, ampak poznam še eno stavčno zvezo, ki je težka za izrečt.

Preprost "Dober dan".

Od kdaj nam je težko reči dober dan?

Nam v službi stalno pridigajo, da naj stranke pozdravljamo, v čemer ne vidim nič narobe, stranki pokažeš, da si jo opazil, in ji s tem namigneš, da če kaj potrebuje, si tu. Ne moreš si mislit, kakšne čudne, zgrožene in vse ostale čudne poglede včasih dobivamo, ko stranko preprosto pozdravimo. Ko hodim mimo stranke in jo čisto enostavno pozdravim z "dober dan", včasih dobim tak pogled, kot da sem ji ravnokar rekel, da je rodila najgršega otroka na svetu in da njen obraz spominja na 2 meseca staro torto. 

Predvsem pa opažam pri starejših ljudeh, starosti 60+, nekakšno tako zgodbo:

Jaz: Dober dan!

Večni: Poslušte, kje mate...?

Jaz: Na sosednjem oddelku za pohodništvo. 

Večni: Aha, *zasope, kot da mu je treba na drugi konec Slovenije, in odraca*

*Večni se nanaša na Alana Forda*

Kar me moti pri tem, je, da stranka nima niti malo spoštovanja do mene, da bi mi odzdravila, kaj šele se zahvalila za pomoč. In potem bojo tele artritične riti hotele, da jih spuščam v vrsti, ker oni težko stojijo,

 "Gospa a vidite konec vrste", 

"vidim ja", 

"pol pa odštantaj svojo strohnelo rit na un konec" 

No, pa da ne bomo samo o starejših. Tudi vedno več mlajših je takih. No, ne govorimo o mladini, govorimo o ljudeh 30+, ki mislijo, da držijo boga za jajca in da so glavni. Sorry mucek, brez nas si še gat ne bi znal kupit. 

Kje je naša kultura tako zašla, kaj je bilo krivo za tak propad kulture? 

Naredite en test, pojdite v vašo najbližjo trgovino z živili in pojdite po štruco kruha, začnite pogovor z dober dan, tudi če vas prodajalka ne pozdravi, in ko dobite svoj tanajtabolj hlebec kruha, recite hvala in ji zaželite lep dan še naprej. Ko boste izdrekli "pa lep dan še naprej", jo poglejte v obraz in za tistih nekaj sekund ji boste polepšali dan, tudi ona je človek tako kot vi in ne bodite brezobzirne prasice, ki ponižujejo njeno delo in se vam zdi njeno delo samoumevno. Dejmo vrnit kanček kulture nazaj med ljudi, že preprost dober dan, hvala, lep dan še naprej bodo naredili veliko. 

To se bo mogoče slišalo malo tako ... ampak a veste, kokrat mi je stranka polepšala dan, četudi samo za minutko, ko se mi je na koncu prodajnega procesa lepo zahvalila in mi zaželela lep dan. Ker teh par strank mi je vrnilo upanje v to, da nekje v nas se še vedno skriva nekaj kulture. Da pa ne govorim o tem, kok je dober občutek, ko ti stranka po tem, ko si ji nekaj prodal, iz zadovoljstva stisne roko. 

In zakaj ne bi tudi mi nekomu, s komer smo zadovoljni pri svetovanju, stisnili roko in mu zaželeli lep dan. Pa naj bo to prodajalka kruha ali pa prodajalec sesalcev. 

Pa še to za zaključek. Pa se bo mogoče slišalo malo samohvalno, ker sem se navadil prodajalcem vedno zahvalit in zaželet lep dan, ko pridem v trgovino po kruh za malico ali pa po službi po stvari za domov, še tako kisel obraz, ki ga ima prodajalka ko streže druge stranke, za tistih nekaj trenutkov, ko streže mene, spremeni v nasmeh in ji dan ni več težek. 

Kaj vse lahko doseže dober dan, prosim, hvala, nasvidenje in lep dan. Pa nas nič ne stane, samo malo ponosa in priznanja, da je tudi služba tebe, tebe ali tebe enako pomembna kot tvoja, moja, njegova ali njena. 

Kaj ste za to, da probamo vrnit kanček kulture med Slovence?

LP

Pikov AS

Najljubši video

Težko rečem, kateri je moj najljubši video, definitivno pride v top izbiro posnetek z najine poroke, kako pleševa prvi ples. Ampak pri tej izbiri sem itak pristranski. 

Video, ki mi je najbolj pri srcu oz. se ga kar ne morem in ne morem nagledat, je spodaj prilepljen. 

Zakaj? Ker sem avtofanatik, je pisan na mojo dušo, ampak tudi tisti, ki ga avtomobili ne zanimajo, bi znal iz tega posnetka potegnit nekaj. 

Všeč mi je del govora Ayrtona Senne o zmagovanju, tako razmišljanje imam sam že vrsto let. Tekmujemo zato, da zmagamo, ne zato, da pridemo drugi, tretji ali četrti, kdor nima želje zmagat, nima na tekmovanju kaj delat. 

Ogled posnetka priporočam s slušalkami, povečajte glasnost, naslonite se nazaj in tudi če ne boste gledali posnetka, vsaj poslušajte. 

Vsak si bo ustvaril svojo zgodbo in iz njega odnesel nekaj drugačnega. 

Jaz priznam, proti koncu posnetka dobim kurjo kožo in solzne oči. 

Kateri je pa vaš naljubši posnetek?

LP
Pikov As.

O poglej ... od kod je že tole?

Takole sedim pred računalnikom. Kosilo pri starših je bilo enkratno, ne tipičen ričet, ki ga skuha moja mama, je enkraten, nekak bolj kot juha kot pa pasulj. Kaj naj rečem, mama vedno dobro skuha. 

Nekako ne vem, kaj počet sam s sabo, prestavljam se po stolu, pregledam najljubše spletne strani, pogledam nove video posnetke na youtubu. Nič, glede na to, da sem pred kratkim vgradil novi SSD disk v računalnik in prenašam nekaj stvari nanj, da bodo delale hitreje, nekako sklenem, da bi bil čas, da obrišem prah s dobrega starega Xboxa in odigram kako igro. 

Saj imam tudi nekaj iger na računalniku, ampak zaluštala se mi je ena specifična. In sej veste, ko se ti nekaj zlušta, potem je enostavno treba vzet v roke in ... kar pač narediš s tisto stvarjo, ki se ti je zluštala. Če veste, kaj mislim? 

Vzamem igro v roko, obrišem prah z ovitka, prižgem Xbox in odprem pladenjček za CD-je. Prekleta bodi majhna miza za računalnik, predalček se zadane v tipkovnico in se takoj nazaj zapre. *zavzdih* Ok, gremo še enkrat, odmaknem tipkovnico in ponovno odprem pladenjček.*zavzdih* Resno? Še ni dost. Kar malo besno pograbim tipkovico v trenutku, ko že v tretje pritiskam na knofek, odmaknem tipkovnico in ... 

10€ ? *iskrica v očeh* 

In medtem ko se igra, nalaga se meni poraja vprašanje.

Od kod teh 10 €? 

Morda od kakšnega servisa? Pa ja ne, saj imam blagajno za to!?

Morda mi jih je žena dala? Čemu, čemu bi mi vračala 10 €?

Morda napitnina kakšne stranke? Ja, ne!

Morda mi je kdo od staršev dal za stvari, ki sem jih kupil v trgovini? Dvomim, navadno jima prinesem samo kakšno malenkost, kot je kruh, to pa že ni 10 €? 

Pa da me ne boste narobe razumeli, vesel sem teh 10 €, ampak od kod točno so? 

A bomo prišli tej skrivnosti do dna?

LP

Pikov AS

Časa tako malo, da se nam vse mudi.

Razumem, da ste zaposleni in da nimate časa v nedogled hodit po trgovinah in brskat, kopat, spraševat in probavat. Če se vam mudi, je to vaš problem in iskreno povedano se to mene in mojih sodelovcev ne tiče. Če vi nimate časa počakat, da pridete na vrsto, da vas postrežemo, ste si sami krivi. Razumem, da se vam mudi po 10 dek pariške, ker zamujate v službo, ampak ne mudi se vam kupovat pancarjev, ker če ste že na poti na smučišče in hočete na hitrco kupit pancarje, verjemite, da imate 90 % možnosti da kupite bolečino in trpljenje.

*OK, zadihaj, to si dal ven, zdaj pa smiselno naprej*

Časa imamo res da vedno manj, to dokazuje naš način živlenja. Pa če po pravici povemo, smo si čisto sami krivi za to. Kariera nam je postala tako pomembna, da za ostale stvari nimamo časa. Nimamo časa pravilno jest, nimamo časa, da bi se ukvarjali z družino, nimamo časa, da bi si gate oblekli v miru.

Čas nam je začel krojit živlenje. Nekaterim bolj kot drugim. Naj vam dam nekaj primerov, ki sem jih sam doživel.

Pancarji: Lahko ste Tina Maze, verjemite mi, skoraj nemogoče je kupit pancarje, ko se ti mudi, tudi če še tako dobro poznate svoje stopalo in svoje kosti, pancarja se ne da kupit v petih minutah. Pancar ti lahko pokvari smučanje. Predstavljajte si, mudi se vam smučat, rabite nove pancarje in prihipodromate v trgovino, na hitrco izberete pancarje, ki se vam zdijo primerni, plačate 150 € in navzgor za njih in odhitite za cel teden na smučanje. Kaj boste naredili, ko vas po pol urce smučanja ali pa še prej začne bolet noga, se vam pojavijo žulji ali v najboljšem primeru mravlinčenje? Koga boste krivili, upam stavit, da ne boste krivili sebe, ker si niste mogli vzet vsaj pol urce časa, da bi poslušali naše nasvete in izbrali prave pancarje. Kaj ste res tako grozno na kratkem s časom, da raje reskirate, da vas ne bo nič tiščalo, kot pa da izberete prave? In seveda sem potem jaz kriv, ker vam nisem pravilno svetoval. Sam si si kriv.

Hujšanje: K meni pripingvina obilnejša gospa in bi rada kupila ali kolo ali eliptika. Rada bi malo shujšala, saj se je precej zredila. Pa ne ve, kaj bi izbrala. Po prijetni debati in razlagi ugotoviva, da bi bil eliptik sicer boljši, ampak prevelik, tako da bi kolo prišlo bolj prav. Gospa mi malo potarna, da enostavno nima časa migat, ker je privatnica in je skos v službi. Nakar gospe čisto po "mojo taščino" razložim: "Poglejte, ne mi zamerit, ampak a je vredno 200 € večja plača na račun vašega zdravja, kaj vam bo lažje dat par tisoč evrov za zdravnike, zdravila in še kaj ali pa si vzamete pol urce v dnevu, ker jo ziher imate, vsak ima pol urce časa v dnevu, in naredite nekaj zase?" Pa me gospa pogleda z malo začudenim, ampak hkrati spoštljivim pogledom in preden uspe izreči prve besedice, nadaljujem: "Če pa želite brezpogojno gibanje vsak dan, si pa umislite psa, vsak dan boste primorani v vsaj eno urco gibanja." Gospa odgovori: "Kje bom pa dobila psa, so dragi." "Gospa, v zavetišču dobite zdravega in vselega psa za 50 €, kar je občutno manj kot kolo ali eliptik, pa še prijatelja dobite zraven, razmislite, kaj je pomembno, 200 € pri plači ali vaše živlenje."

Mogoče se vam ta zgodba zdi ne realna, ampak gospa me je s solznimi očmi pogledala, mi stisnila roko, se lepo zahvalila in odšla, res da nismo nič prodali, ampak mogoče, mogoče, je pa gospa naredila nekaj zase, pa naj bo to, da je kupila kolo ali pa posvojila kužka in sedaj z njim veselo hodi vsak dan na sprehod.

Ne razumem ljudi, ki si ne znajo vzet časa zase. In raznorazni privatniki, prosim ne nakladajte. Moj oče ima privat firmo že od leta '91, pa je veliko večino tega časa začel službo ob 7. in končal ob 14. ,ker je v prejšnji firmi opazil, kok je zamudil s potovanji, sestanki in poslovnimi kosili. In sam je rekel, če delaš pametno, zakaj moraš bit požrešen in delat cele dneve, hkrati pa zamujati trenutke, ki jih ne dobiš več nazaj, trenutke, ki ti jih nobena plača ne more kupiti.

Kdor nima časa živet, si je sam izkrojil svojo usodo. In prosim, da ne bi o službah, dokler delate od ponedeljka do petka dopoldne, nimate niti enega samega izgovora, zakaj nimate časa za življenje, da ste se zredili, ker se nimate časa gibat, ali da se nimate časa naučiti kitare. Za stvari, ki so ti pomembne v življenju, boš vedno našel čas.

Kaj pa vaš čas, a ga je res premalo?

LP

Pikov As

Večerja [njegova zgodba]

Zadnje čase se trudim, da bi se ognil poznim večerjam, saj ni najbolj zdravo za telo, če jemo pozno zvečer in gremo potem hitro spat oz. bolj kot na zdravje to vpliva na odvečno telesno težo. Zato sem včeraj bolj kot ne (čeprav lačen kot sam satan) nejevolno privolil v večerjo, ki mi jo je bila pripravljena naredit moja najljubša žena. 

Nič posebnega, nič težkega, enostavna kajzarica z viki kremo. Sej ne moreš nič zgrešit. Ali pač?

Ko me Tamara prepriča v večerjo, pravi da bi si samo še nekaj rada sprintala, kar ni nič hudega, nič takega, minutka gor ali dol ne igra nobene vloge. 

Moja žena si naprinta koledar miganja in se hladno tebi nič meni nič usede nazaj na kavč in nadaljuje s svojim delom. 

"Hmm, ok, morda si bo samo spravila urnik, potem se bo pa pripravila tisto omenjeno večerjo?"

Tamara se zatopi v delo, nadene nove super duper modre sonijeve slušalke in gladko ne jebe žive sile. 

"OK, mogoče je ravno sredi nekega dela, nič zato, bo že ... vsak čas ... no ... Tami? ... W you no making dinner?" 

Tako sedim, pišem objave za blog, pa mi Tamara nekaj reče, "kaj, draga, si pozabila na večerjo, noben problem ni bil počakat še to minuto", ne, nekaj v zvezi z mojim tipkanjem. 

Sedim naprej in tipkam "kako draga, si se spomnila na večerjo?", ne, še vedno o mojem tipkanju ... 

Sedim dalje, skladam stavke in entram odstavke "reci draga, kaj ti je le prišlo iz riti v glavo, da si omenjala večerjo, al te morm s pancarji tok v rit nasuvat, da ti bo nazaj v glavo skočila?", nobenega presenečenja, spet nekaj o mojem tipkanju. 

Ugotovitev večera je bila, da s to ponujeno večerjo nič ne bo, vredu, da vidim, kok časa bo tole trajalo, sam pri sebi crkujem od smeha in kujem zlobne načrte. 

Odpravim se spat, zjutraj moram zgodaj iz postelje, saj me čaka služba in očitno močno potreben zajtrk. OOO zajtrk, kako sem ga težko pričakoval, saj s praznim želodcem z lahkoto sanjam o hrani, že tako se ne rabim preveč pomatrat, da pomislim na hrano. 

O_o "Da, draga, mogoče tista večerja tik pred spanjem, ti je le prijadrala v kumaro?" ne, na žalost še vedno ne, nekje okoli dvanajsternika se je zataknila, vse, kar dobim, je "pridem hitro za tabo, mi pustiš lučko prižgano?" 

Noben problem, draga, tega pa že ne bom pozabil. 

Moja predraga ljubezen prileze v postelji hitro za mano. Še vedno brez večerje se ukida pod kovter. 

No, takrat sem bil pa dokončno prepričan, da s to večerjo ne bo nič, razen če je v spalno srajčko namesto joškov slačila kajzarce, da pa o hranjenju viki kreme sploh ne pomislim, kje bi vse lahko bila. 

"Tami, a sem lahko malo zloben?"

"Ja pa bodi." 

"Hvala za večerjo!"

"Kaj, a je bilo premalo?"

"Kakšno večerjo, maco???"

Sledil je tako močan vdih, da sem začutil pomanjkanje kisika v sobi, končno sem dojel, kako se počutijo asmatiki, ko jim začne zmanjkovat zraka. 

Sledili so vsi od "o šit" do "sori" do "fak" itd. itd. 

Tako sem šel spat, lačen, z glasnim kruljenjem v želodcu in kajzarcami v mislih ... tiste lepe mehke kajzarce, za povrhu pa še viki krema, idealna mešanica med belo in temno, kako se prelivata na polovički kajzarce kot sodobna umetnost, predstavljata zadovoljstvo, veselje, potešenje, predstavljata podaljšanje živlenja, kako se prelivata bela in črna, sej ne veš, kera je boljša, posamezno sta super, ampak skupaj pa ekstaza in perfekcija. 

Žal je to ostalo samo v moji glavi, še moj želodec je imel solzna lička, ko je pomislil na večerjo, ki je ni bilo. 

Je bila tudi vam kdaj obljubljena večerja, ki nikoli ni prispela?

Obstaja še njena plat zgodbe, čeprav ji ni čisto za vrjet, preberete jo lahko tukaj ---> Hvala za večerjo

LP

Pikov As

Slišiš, poslušaš??

To, da smo ljudje nehali poslušati druge ljudi, ni nič novega. Lahko se tudi reče, da nas niti ne zanima, kaj imajo drugi za povedat. No, pa saj ni nikomur za zamerit, če ne posluša butla na televiziji, ki nam skuša prodati neumosti in laži.

Tudi razumem malega poba, ki svoje mame namerno ne posluša, ko mu našteva, kaj mora postoriti po stanovanju. Mož ne posluša svoje žene, saj je po 25 letih sit njenega nakladanja in stokanja. Pa tudi žena ne posluša moža, ko se ji izgovarja, zakaj je prišel pijan iz službe.

Ne razumem pa ljudi, ki pridejo do tebe, te vprašajo za nasvet oz. napotek, ko jim lepo jasno razložiš, kaj in kako, pa oni naredijo ravno obratno.

Pa da ne bo samo pri praznih besedah, še primer:

S: "Kako izberem pravo velikost palic?"

J v roke vzamem palico in ob kazanju razložim: "Enostavno, palico obrnite na glavo, primite jo pod krogci, in če imate v komolcu pravi kot, imate pravo dolžino palic."

Vse se sliši enostavno in super in verjetno se sprašujete in kje je tu problem, kako lahko stranka ne sliši tega. Kaj storiš, ko primeš smučarsko palico (ali pohodno ali kakoršno koli namensko palico) - avtomatsko jo primeš za ročaj, saj si tako navajen, to je v tvoji naravi, noben ti ne rabi povedat, da moraš palico prijeti za ročaj. In tu je hakelc, če jaz stranki palico že obrnem na glavo, medtem ko ji razložim, kako jo mora prijeti, in jo ona v trenutku, ko jo dobi v roko, obrne, prime za ročaj, me čukasto pogleda in vpraša "a je to vredu?" si drugega ne morem razlagat, kot da me ta oseba ni niti sekundo poslušala. Se pravi bi jaz lahko povedal praktično kar koli bi želel, vključno s spolnimi navadami potočnih rakov, pa stranka še vedno ne bi nič vedela.

Tako se včasih prašam, zakaj ljudje sploh sprašujejo. Če mene nekaj zanima in ne bom vedel, ne bom šel do nekoga, ga vprašal, kako se to naredi, in potem isto sekundo naredil kontra.

Zakaj smo nehali poslušat en drugega, zakaj sprašujemo nekoga, če nas ne zanima, kaj bo povedal. Jaz priznam, imam problem s poslušanjem, pogosto enostavno pozabim, kaj mi je Tamara pred pol minute povedala, pa ne iščem izgovorov, ampak imam problem glede poslušanja in zapomnjenja stvari.

Kaj smo res postali tako arogantni in vase zagledani, da vemo, da vemo, da vse vemo? Ampak zalomi se nam pa že, ko nam nekdo da enostavna navodila, pa jih preslišimo, in potem se sprašujemo, zakaj nas ta oseba gleda čukasto in v vznemirjenem tonu daje navodila, sej smo ga čisto prijazno vprašali.

Kaj pa vi preslišite?

LP

Pikov As

Denar, denar

Nevem če sem že slišal koga, ki bi rekel, "matr, mam preveč denarja"

Jaz že od nekdaj trdim, da ima vsak svojo ceno in še vedno mislim tako. Nikakor ne opravičujem dejanj Šrotov in ostale bande, ki so si nabrali ogromno bogatstva. Ampak dejmo realno pogledat, vi nebi?

Če pogledaš iz druge strani, pred tabo je kup denarja, s katerim priskrbiš sebe, svoje otroke, vnuke in še kakšnega naslednika. Strah pred preživetjem in spodobnim življenjem izgine, odprejo se ti nova vrata. Dobro se tudi zadevaš, da s tako vsoto denarja, dobiš možnosti, da ves ta kapital še povečaš.

Torej, kje je meja, moralna načela mogoče? Za večino od nas mogoče res, govora bi moralo biti o ogromnih količinah denarja, da bi bil pripravljen pobasat ta denar na račun plače nekega delavca.

Bom pa tako rekel in priznal, niso vsi ki zaslužijo lepo količino denarja pokvarjeni. Poznam kar nekaj ljudi, kateri zaslužijo ogromno denarja, mesečno tok kot jaz zaslužim v letu, pa to nikjer ne pokažejo, ja vozijo se v bolšem avtomobilu, imajo lepo hišo, ampak so prvi, ki bojo prijeli za denarnico in plačali pijačo, te povabili na dopust in ne samo neračunali prenočišča ampak še poskrbeli za poln hladilnik.

Tudi v službi opažam da denar igra ogromno vlogo pri odnosih. Še vedno ostaja dejstvo, da pri marsi komu sploh ne opaziš da ima ogromno denarja, dokler mu ne pomagaš naprave naložit v 90.000€ vreden Range Rover, ki še diši po novem, on pa zraven še trene ne z učem ko ti reče da daš lahko prašno škatlo na nove svetle usnjene sedeže. Poleg tega, se ti pa še lepo zahvali stisne roko in za tvojo pomoč, in čeprav nebi potreboval ponudi napitnino se nasmeji in reče "tole je pa za enega hladnega"

Na drugi strani imamo pa ljudi, kateri takoj pokažejo oz. povejo da denar ni ovira, si izberejo najdražjo stvar, pa ni pomembno ali jo potrebujejo ali ne, ali imajo dovol dobro znanje smučanja da bojo peljali tako smučko, se obrnejo in grejo, njihov dan se konča s tem, da nekomu pokažejo in povejo, da njim denar ne igra vloge.

Krasno, nič nimam proti ljudem ki imajo lepe količine denarja, ali imajo dobro plačo, 90% teh ljudi si jo je tudi zaslužilo.

Ampak to ni razlog zakaj ta vpis v blog. Tu govorimo o "nakradenem" denarju. Denar katerega si nekdo prisluži mogoče ne ravno na najbolj "priden" način. Kje je meja, kje imamo ljudje mejo, nekateri bi "prodali dušo" že za nekaj 10.000€. Tudi jaz kot sem že napisal imam ceno. Tudi jaz bi močno začel razmišlat o menjavi službe v kolikor bi mi bila ponujena služba kjer bi zaslužil več denarja. Kaj vi nebi?

Mislim, da vsakemu zdravemu posamezniku igra njegovo in preživetje njegove družine ogromno vlogo. Tudi jaz bi sprejel lep kupček denarja če bi vedel da lahko s tem živim mirneje in spodobno.

Kakšna je vaša cena?

LP
Pikov As

Vikend pri tašči

Vikend pri tašči se sliši nekako tako kot nesmešna komedija z Adamom Sandlerjem, v kateri mora glavni lik preživeti vikend pri svoji VD (vršilec dolžnosti) tašči. Zgodbice o svoji tašči je že slišal, je zmaj, njega tudi slučajno ne mara, ker je navaden hišnik in ne veledirektor multimiljonskega podjetja, ima stroga pravila, kaj lahko in česa ne, pa da ne bi slučajno kdo omenil njenega sivega pramena, ki ga ima že od časa Clintona, ampak ga vztrajno zanika, da ne obstaja. Saj ima ogromno problemov s samozavestjo in se boji, kaj si bodo mislili, da je pri rosnih 65 letih že osivela. 

Ona je še mlada in močna, z možem sta še vedno "aktivna", in to večkrat na dan, pred, med in po kosilu, tudi če imata obiske. In tako naš glavni lik z odporom, ampak z namenom pride k tašči in glej ga zlomka, že od prvega momenta gre vse narobe, najprej ponesreči pohodi njen najljubši grm z vrtnicami, s kovčkom opraska še ne štirinajst dni star parket, dobi lastno sobo s prekratko in preozko posteljo, s tako uničenim jogijem, da z ritjo drajsa po letvicah. 

Seveda je vikend poln nezgod in nesreč, tašča ga ne mara do zadnjega momenta, ko po astronomskem prepiru in ko Kristen Stewart (glavna ženska vloga, punca od Adama) odide v solzah, raztrgana med obema, kako se naj odloči, med družino ali svojim srcem, ugotovita, da lahko oba izgubita nekaj, kar jima je preblizu srca, in da morda le nista tako napačna, samo skupno pot morata izbrati. 

Seveda je konec srečen, tašča in Adam se sprejmeta, si obljubita, da se ne bosta več kregala, in ravno ko se poslavljata, naš Adam nenamerno pohodi taščino vrečo bolh, mu zlomi rep in priščipne bradevičko. Raje kot da se prepir ponovno začne, popakirata v avto vse stvari in VROOOOOOM proti domu.

Trapast film s trapastimi igralci in trapasto zgodbo, hvala bogu jaz nimam take tašče. Sem eden tistih, ki je zadovoljen s svojo taščo, se z njo dobro razumem in nimam problema ali strahu z njo preživet vikenda. 

In kakšna je moja tašča, je stroga vzgojiteljica, direktna oseba, optimistična in brez dlake na jeziku, dobra kuharica in odlična mama. Vgojne metode so morda malo neortodoksne, ampak vzgojila je dva krastna otroka (ki nista več otroka, po letih, seveda), dobra družba ob kavi in vedno prijatno preživet dan. Takih tašč ne delajo v izobilju, tako da upajte, da dobite tako, kot sem jo jaz, ker jaz ne menjam. 

Kakšna je pa vaša tašča? Zmaj, čivava, zahodnoazijski lemur? 

LP

Pikov As

Huliganski pedal to the metal, pop, dubstep ...????

Danes malo drugačna tema.

Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem eden tistih huliganov, ki je svoj avto spremenil v WC papir, ni ravno najlepša stvar za pogledat, ampak služi svojemu namenu (takšna so mišljenja nekaterih).

No, to lahko marsi komu pove, da se ne bojim vožnje in rad sedem za volan. Rad obračam volan, prestavljam šaltheber in obračam vrtljaje. In kaj paše k temu "huliganskemu" početju? Dobra glasba. Kaj je to dobra glasba, je itak stvar okusa posameznika. Ni mi vsaka glasba taprava za takrat, ko ga "huliganiram" po cestah.

Torej občasno bom objavil tiste komade, ki v meni vzbudijo "huligana", ker, dejmo priznat, vsak ga ima v sebi, morda ne ravno za vožnjo, pa za kako drugo zadevo, samo najti ga mora.

Komad dneva:

Bomfunk MC's - Turn it up

In kateri je vaš "huliganstvo" vzbujajoči komad?

LP
Pikov As

Aaaaah Simon

Zaradi potegavščine mojega predragega bobročohalca Simona sem izbrisal objavi Dober dan in temu podobne zadeve in A se vi na to kej spoznate. 

Čeprav se je na FB razvila precejšna debata na temo A se vi na to kej spoznate, bom zadevo objavil znova, mogoče ne ravno besedo po besedo, ampak na isti način. Moje mnjenje se še vedno ni spremenilo in tudi vaše mnenje spoštujem in upoštevam. 

Se pa opravičujem, če je izpadlo, kot da bežim pred argumenti. Kar poiščite Simona in ga nakurite. 

LP

Pikov As

Profesionalni športniki

Za tole naslednjo objavo bom verjetno prejel precej negativnih kritik, ampak tako je moje mišljenje.

Mislim, da je vsem jasno, kdaj preide šport iz rekreacije oz. amaterskega tekmovanja v službo. Profesionalni športnik opravlja šport ne kot dejavnost oz. rekreacijo, ampak kot službo, tako kot ti in jaz. 8 ur na dan (včasih tudi več) je šport njegova služba in za to je tudi plačan. Tudi sam sem športnik, amaterski - rekreativni da ne bo pomote. Rad imam šport, veliko raje se z njim ukvarjam, kot pa gledam po televiziji.

Ne razumem ljudi, ki z vso vnemo in zagrizenostjo spremljajo nekoga, ga poveličujejo v nebesa in nevem kaj še vse, ker opravlja svoje delo. A lokalnega keramičarja tudi spodbujate s transparenti, vpitjem, navijanjem, da bo uspešno položil 8 m2 ploščic pri sosedovi Marjanci? Ali pa picopeka v tvoji najljubši piceriji, a mu bo uspelo v času kosil napečt vseh 35 pic v najkrajšem možnem času brez kompromisa za kvaliteto. Verjetno ne, ker vas njihove službe ne zanimajo.

Kdaj ste nazadnje stopili do kuharja v vaši najljubši gostili in mu stisnili roko in rekli, "stari, svaka čast, kadar koli pridem, je odlično za jest, pohvalno, zaslužiš si nagrado", ali pa do vaše profesorice in ji rekli "hvala za vse, kar si naredila zame", grem stavit, da je profesorica matematike Gerta ziher naredila več za vas, kot bo kadar koli naredila Tina Maze ali Ronaldo ali Peter Prevc. Pa je ne spodbujate, ko gre v službo, s transparenti in vpitjem, kvečemu zaničujete jo, ker vam je dala "šus", ker se vi niste naučili in ste bili sami krivi.

Naši športniki so v večini zaposleni v Slovenski vojski, temu posledično jih plačujemo, jaz, ti in tvoj  ata Ferdo. Tako kot moj šef, ki me plačuje, da opravljam svoje delo, in ga ne zanima, a sem jaz z glavo pri stvari, a se mi da ali ne, tako lahko jaz pričakujem uspehe in me izgovori ne zanimajo.

In marsikdo se bo našel, ki bo trdil "jah, on predstavlja Slovenijo", aja, kok turistov ste že vprašali, če so prišli v Slovenijo zaradi Tine Maze ali pa zaradi Petra Mankoča. Športnik predstavlja Slovenijo zato, ker ima slovenski potni list, predstavlja Slovenijo zato, ker ga Slovenija plačuje, vrjemite, da ob prvi boljši ponudbi iz katere koli druge države bi odšel in predstavljal Tibet v alpskem smučanju. Hvala bogu, denar je pomemben, ampak kje sta potem slovenska zavest in nacionalni ponos?

Profesionalni šport je služba in dokler ne boste ljudje začeli spoštovat in spodbujat vseh ostalih služb, vključno s snažilkami, pomivalci posode, skladiščniki in vsem ostalim, si profesinalni športniki ne zaslužijo take hvale in spodbujanja. Sploh pa, ko se poveličuje samo uspešne športnike, vsi kričite in navijate za prekleto Mazetko, nobenega pa pol kurca ne zanima za Ferkovo ali Štuhčevo, važno da Tina zmaguje (kar letos sploh ne).

Sramota!

LP
Pikov As

Prazno nakupovalno središče ...

Že kar nekaj let delam v velikih trgovskih središčih, kjer je vedno trušč, živžav, muska in gužva. Vsak dan se najde ena stranka, ki je jezna na cel svet zaradi pomanjkanja kalcija v lobanji, ali pa kakšen mulc, ki ravno v tistem momentu zahteva točno določeno stvar, pa naj bo to plišasta igrača ali la superduperultra bob, ki si ga želi že od prejšnega desetletja.

Praktično skoraj kakršni koli zvok, ki se ga spomnite, boste slišali tekom šihta v nakupovalnih središčih in ja, tudi laježe žepnih vreč bolh se najde.

In tako ko se vrata trgovskega centra zaprejo in kakših 10 minut kasneje, ko se končno zadnja stranka odnilskokonja skozi vrata, ker prej niti kasneje ni nikakor imela časa kupit tako nujno potrebnih zoknov za podvodni vaterpolo, se začne eden meni najboljših trenutkov na šihtu, no, pred tem je treba še v linijo zložit tekstil, poravnat stojala in nikakor na vprašanje "ali je vse pospravljeno" odgovoriti z besedo "je", ker sledi "če v vojski rečeš, da je puška spucana, ti bo vodnik ziher najdu še eno malenkost in boš moral ponovno pucati". No kakor koli, ko vse to uredimo, se preoblečemo in odperutničkamo skozi vrata, center postane eno tako zavetišče miru in tišine, včasih si je kar težko predstavljat, da bi lahko tak center enkrat postal objekt miru in tišine.

Ampak tistih nekaj ur hitro mine, sploh ko moraš priti nasledni dan zjutraj v službo in vrvež se začne, dostave gor in dol, snežilke *squik* gor *squik* dol, in do tistih petnajst minut čez deveto zvečer, dobro +/- 5 minut, da se ne bo kdo repenčil, vrvež in hrup in tako dan skozi dan, 7 dni v tednu 14 ur na dan.

Razen na dneve, ko smo zaprti, ampak to je zgodba za drugi dan.

LP

Pikov As

Vračam se v blogarske vode...

I'm so excited

Nekoč, čase nazaj, sem že pisal neke vrste blog, na tisti spletni strani je bil tretiran kot dnevnik, ampak point je bil isti. Po statistikah na tisti strani je bil med bolj branimi dnevniki, včasih se še vedno vprašam, kaj je bilo tako dobrega v njem, ampak če bo tale pol tok uspešen, bo že veliko. 

Kaj lahko pričakujete od mene, resnosti bo bolj za vzorec, po večini kakšna traparija, kakšna neumnost, predvsem pa življenjski dogodki in doživetja iz mojega sveta. Ker žena pravi, da dobro kuham, pa mogoče še kak kuharski recept. 

Predvsem upam, da bom ustvaril zanimiv in zabaven blog, da ga boste imeli za sprostitev ob težkih dnevih. 

Tisti, ki me poznate že od prej, pa že veste, da lahko pričakujete kakšno "zidno plesen" in podobno. 

No pa dejmo, prva objava čaka.